Božično voščilo tržaškega škofa - Drugačnost Božiča
Že leta poteka množično odvračanje pozornosti, ki vodi v razvrednotenje medosebnih odnosov in globalizacijo praznikov ter identitet … v antropološko razvrednotenje, kjer smo le in izključno potrošniki. Vse človeštvo je omejeno na golo nakupovanje in je usmerjeno k potrošništvu. Po noči čarovnic, po črnem petku pride Božič, nato silvestrovo in sveti trije kralji (Befana) … Preprosto zaporedje istih ritualov, v katere pobegnemo pred mrzličnostjo in tesnobo vsakdanjega življenja ter iščemo lahkomiselno udobje v zapravljanju ter zadovoljstvo v pretirani potrošnji: prehranjevanje, nakupovanje, prenajedanje, zapravljanje, potovanje, vrtenje kot vrtavka … ki dobijo značilnosti obsesivno-kompulzivne motnje.
Dobro vem, da to ne bo veljalo za vsakogar: za mnoge bo tu vsakdanje praznovanje v družini, vsakodnevni napor spopadanja z revščino, boleznijo, osamljenostjo … Toda v vsakem primeru udarno sporočanje, medijski pritisk, pretiran vpliv trga in umetna inteligenca s svojimi algoritmi kažejo na razgradnjo verskega pomena časa, ki je zaznamovan s praznovanji in prenašanjem pomenov, ki presegajo zgolj umik v individualistično blagostanje, ki ga vodi poveličevanje dobička. Krščanska vera s svojimi prazniki – torej tudi z Božičem – nam sporoča, da nam kombinacija fitnesa in restavracije ni dovolj in da se ne moremo več pretvarjati ter nositi mask: v srcih ostaja potreba po smislu in duhovnosti. Razblinjanje le-teh v vrtoglavem zaporedju proizvajanja in uživanja ponižuje naša srca in nas dela manj človeške.
Zagovarjanje drugačnosti Božiča je nujnost, s katero se moramo vsi soočiti. Ne gre za to, da bi zunanja znamenja vere (jaslice, Jezušček, božična zvezda itd.) postavili ob bok drznemu življenju, pomešanemu z zamero in sebičnostjo. Drugačnost Božiča zahteva, da se ustavimo in premišljujemo o jaslicah ter jih ne spremenimo zgolj v folklorni okras.
Ko se sprehajate mimo jaslic, pomislite na to pohujšanje: medtem ko človek poskuša postati velik, medtem ko bi se voditelji držav in najbogatejši ljudje na planetu radi pobožanstvili … medtem ko tudi mi podlegamo čarom karierizma in razkazovanju bogastva, ki nas napolnjuje z zavistjo in agresivnostjo … Bog postane majhen, Bog postane človek, Bog nas pride iskat tudi v najbolj neprijazne kotičke zemlje, tudi v naša utrujena življenja.
Ko boste šli mimo jaslic na Trgu enotnosti, v vaši cerkvi ali doma, si vzemite čas, da upočasnite korak, a ne za karkoli, pač pa za tiho molitev in razmislek, da ima Bog drugačne načrte za nas in našo človečnost v dobi, ki jo zaznamujejo nesmiselne vojne. Pojasnite svojim otrokom in vnukom pravi pomen Božiča, drugačnost Božiča, ki je v tem, da nas Bog prihaja iskat, da še vedno trka na naša vrata in nas prosi, naj mu napravimo prostor v našem življenju, kot sta to storila Marija in Jožef.
V Jezusu imamo Boga, ki prevzame človeške omejitve, tiste, ki nas mučijo: živi v odročni vasi, je podeželan, obrtnik. Je nekdo s karizmo, ki ga hkrati obrekujejo in klevetajo. Je nekdo, ki se krotko sooča z aroganco tistih, ki so na oblasti. Nekdo, ki sprejme krivično smrt tako, da odpušča, ljubi, se razdaja za to pohlepno in sebično človeštvo. Ljubi nas!
Ko greš mimo jaslic, moli, privošči si razkošje, da poskrbiš za svojo notranjost. Ne sramuj se znamenja križa. Tu začni z drugačnim pogledom na tiste, ki trpijo, na tiste, ki so sami, na tiste, ki jih zatirajo nasilneži, ki se jim to ravno zahoče, na tiste, ki se tudi danes učlovečujejo, to je, da dajejo svoje meso, da bi ponovno pokazali na pohujšljivo navzočnost Boga, ki izbira krotkost in odpuščanje, majhnost in bratstvo, nežnost in solidarnost, spoštovanje in veselo sprejemanje drugih.
Vsem želim, da bi izkusili drugačnost Božiča. Bog je z nami, za nas, zato da bi nam pomagal narediti prostor za velika vprašanja, ki jih nosimo v svojih srcih … ki so že pot proti smislu in življenju.
