Papež Leon XIV. je evropskim parlamentarcem spregovoril o temeljih evropske demokracije

Skupno dobro je povezano z dostojanstvom vsakega človeka

Papež Leon XIV. je pred kratkim posredoval skupini evropskih poslancev kratko, a vsebinsko pomenljivo sporočilo. Čeprav njegov nagovor ni bil tako sistematičen kot znameniti govori Benedikta XVI. o neodtujljivih načelih v politiki, je potrdil enako linijo razmišljanja in se dotaknil temeljnih točk, ki zadevajo naravo evropske civilizacije in demokracije.

V svojem nastopu je Leon XIV. neizogibno spregovoril o demokraciji kot sistemu vladanja, ki zahteva soočanje različnih političnih mnenj. Poudaril je, da je bistven cilj parlamenta omogočiti izražanje in razpravljanje o teh stališčih. Vendar je hitro presegel golo tehnično definicijo in se vprašal po temelju svobodne razprave. V nasprotju s prevladujočo sodobno teorijo, ki se izogiba objektivnim temeljem iz strahu pred omejevanjem demokracije, je sveti oče ponudil globljo perspektivo. Dejal je, da naša “sposobnost nestrinjanja, pozornega poslušanja in celo vstopanja v dialog s tistimi, ki jih imamo za nasprotnike, priča o našem spoštovanju do dostojanstva vseh moških in žensk, ki nam ga je podaril Bog”. S tem je jasno postavil od Boga podeljeno človekovo dostojanstvo za temelj svobodne in spoštljive demokratične izmenjave. Iz tega temelja je izpeljal tudi odgovornost poslancev. Spomnil jih je, da niso zavezani le tistim, ki so jih volili, ampak vsem ljudem, saj je njihova naloga spodbujanje skupnega dobrega, kar je dobro vsakega človeka kot človeka. To skupno dobro je neločljivo povezano z omenjenim dostojanstvom. Medtem ko si sodobni demokratični svet pogosto domišlja, da z glasovanjem izumi, kaj pomeni biti človek, papež Prevost poudarja, da je skupno dobro najprej naravni red, ki smo ga podedovali, in ga je treba varovati ter razvijati.

To misel je okrepil s sklicevanjem na Tomaža Mora, zavetnika politikov. Morova vest se ni poklonila samoustanovljenim pravilom, ampak redu dostojanstva, ki ga je Bog podaril človeku, torej redu ustvarjene narave, ki kaže na Stvarnika. Ta poziv je zdravilo za pravilen pogled na politiko po socialnem nauku Cerkve, saj opozarja, da je demokracija oblika vladanja, ne pa njen temelj. Ko bi demokracija bila temelj, ne bi bilo več prostora za vest. To je ključna dilema v času, ko politiki govorijo o “redu”, ne znajo pa pokazati njegovega objektivno zavezujočega temelja.

Papež se je dotakniti tudi Evropske unije in vprašanja njenih krščanskih korenin. Posredno je spomnil, da EU ni isto kot Evropa in da bi se morala po Evropi zgledovati, namesto da bi jo nadomeščala. Groba opustitev predloga Janeza Pavla II., da se sklic na krščansko dediščino vključi v evropsko ustavo, zanj ni zaprto poglavje. To zahtevo je utemeljil na dveh ravneh. Prvič, na očitni kulturni in zgodovinski vlogi krščanstva, ki je dala “kulturne zaklade njenih mogočnih katedral, vzvišeno umetnost in glasbo ter napredek v znanosti”. Drugič, se je sklical na “bogata etična načela in vzore mišljenja, ki predstavljajo intelektualno dediščino krščanske Evrope”. Na podlagi teh temeljnih dejstev je zahteval, da se javna vloga Cerkve ne sme zanemariti in zatirati, temveč da se “glas Cerkve še naprej sliši, nenazadnje prek njenega socialnega nauka”. Spomnil je na Benedikta XVI. in poudaril, da morata “svet razuma in svet vere” živeti v dialogu. To “ne pomeni obnavljanja pretekle dobe, temveč zagotavljanje, da se temeljne dobrine za prihodnje sodelovanje in integracijo ne izgubijo”. Upati je, da bodo poudarki, ki jih Leon XIV. seje v svojih govorih, našli plodna tla in ne ostali le priložnostni poudarki.