Knjiga spominov na Stojana Zafreda

POGOVOR – Slavko Gaberc

Slavko Gaberc, arheolog, bibliotekar, publicist, nekdanji direktor tedanjih matičnih knjižnic v Izoli in Piranu je na letošnjo pomlad v samozaložbi izdal knjigo z naslovom Ars longa, vita brevis Kraševca Stojana Zafreda. V njej je obudil spomin na prezgodaj preminulega prijatelja, mednarodno (pri)znanega slikarja iz Divače. Knjiga ima 166 strani, razdeljena je na več tematskih sklopov, napisana je v preprostem, pogovornem jeziku, ki na trenutke prehaja v dialog s pokojnikom. Fotografski portret slikarja je prispevala Jožica Zafred.

Slavko, kako da si se lotil pisanja te knjige?

To je precej dolga zgodba. Če gremo ab ovo, je dal pobudo Stojan Zafred. Bilo je leta 1999, ko sva dva poletna tedna skupaj prebila med Laškim in Rogaško Slatino. Veliko najinih pogovorov sem posnel na magnetofonski trak in ti naj bi po dogovoru postali glavna vsebina knjige. Tako se je tudi zgodilo. Poleg tega sem pri pisanju uporabil tudi veliko svojih občasnih zapiskov na “ceglcih” in nekaj dokumentacije. Odločil sem se za lahkotnejši, deloma hudomušen slog pisanja, ker je taka bila tudi Stojanova bit. To pa ne pomeni, da se nisva lotevala tudi bolj poglobljenih tem. Ta najin knjižni pogovor, bolje rečeno dvogovor zajema daljše obdobje najinega prijateljevanja. Sicer sva marsikaj samo nakazala in je veliko tega ostalo nedorečeno. Tako, denimo, dve poglavji (Male in velike vojne, Pojdi z menoj v deželo sanj), ki ju žal nisem uspel inkorporirati v pričujočo knjigo. Kakorkoli že, letos spomladi sem s pisanjem pritisnil na gas, strnil vse svoje zapiske in se odločil za natis v samozaložbi. Od dosedanjih bralcev sem prejel precej pozitivnih mnenj (celo iz Zagreba). Vsekakor pa me najbolj veseli, da sem sicer z velikim zamikom realiziral knjižno obljubo prijatelju in ga poskušal skoraj filmsko odslikati tako z umetniške kot občečloveške plati. Oboje je po mojem nujno za njegovo celostno podobo.

Kako in kdaj si pravzaprav spoznal Stojana Zafreda?

Morda zveni čudno, toda spoznal sem ga dejansko dvakrat. Prvič povsem naključno, ko sem še kot dijak v 70. letih pogosto potoval na relaciji Izola-Zagreb in obratno. Takrat je bilo pomembno postajališče avtobusa Divača, natančneje legendarna gostilna Risnik, ki je ponujala okusen “šoferski golaž”. Tej dobroti se naš piranski voznik Aldo Cotič ni mogel upreti, zato smo bili potniki zaradi njegove želodčne potrebe slabo uro prisiljeni na španciranje po tej dolgi vasi. Ob neki taki priložnosti me je Aldo opozoril na, kot je dejal, čudaka Stojana, ki marljivo prazni kozarce s špricarji in vmes žica čike. Dejal mi je, naj mu takoj dam čik ali dva in bo potem dal mir. Megleno se spomnim, da sva z bodočim prijateljem izmenjala le nekaj besed, niti ne vem o čem. Na videz me je spominjal na invalidnega klošarja oz. boemsko kreaturo, ki v brezdelju krade Bogu dneve. Takrat pa sploh nisem imel pojma, da pred menoj sedi bodoči umetnik, ki bo bistveno vplival tudi na moje življenje. Bi pa rad še nekaj dodal v vezi s šoferjem, o njegovi soprogi Miri in sinu Borisu. Prva kot kuharica in čistilka, drugi kot električar sta nam bila v veliko pomoč v obdobju, ko je piranska knjižnica upravljala spominsko hišo Cirila Kosmača v Portorožu. Zgodbico o tej marljivi družini sem zaupal tudi Stojanu, ki je dejal, da je treba spoštovati male ljudi s pridnimi rokami in velikim srcem. To pa je po mojem tudi jedro človečnosti.

Če prav razumem, si tudi ti doživel nekaj podobnega ob Stojanovi usodni nesreči, padec na glavo, zlom lobanje, hospitalizacija … Misliš, da sta si bila tudi zato tako blizu?

Res je. Imela sva podobno bolečo izkušnjo, ki te zaznamuje in gotovo zbliža. Nerad sicer pripovedujem o tistih mukotrpnih dogodkih, zlasti po nesreči in poznejši rehabilitaciji, ko se počutiš kot obtolčeno gnilo jabolko. S Stojanom sva si zaupala, kako hudo je, ko se iznenada znajdeš v koži nebogljenega kriplja in brez tuje pomoči sploh ne moreš funkcionirati. Tudi okolica te takrat skoraj izloči, in kdor nima velike moči volje, se stežka pobere. Tu bi lahko dodal nekaj o diskriminaciji invalidov, togem birokratskem klobčiču ZPIZ-a ipd., toda to je davno za menoj, čeprav ni pozabljeno. Zame pa je bilo nekaj drugega bolj pomembno. Ko sva se s Stojanom pogovarjala in gledala iz oči v oči, je kmalu preskočila iskrica nezajezljive obojestranske privlačnosti, če hočeš tudi ljubezni med dvema bitjema, ko v nekom občutiš dušo dvojčico. Oba sva bila zelo vedoželjna in se v številnih pogovorih dotaknila vsega mogočega. Z današnjega vidika se mi zdi zanimivo, kako močno se je v najino (pod)zavest zasidralo obdobje od konca 60. do 80. let minulega stoletja. Takrat sva odraščala v duhu svobodomiselne generacije “otrok cvetja”, torej pogojno rečeno v nekakšnem uporniškem duhu, ki ni bil preveč pogodu niti najinim staršem niti šolskim učiteljem. Takrat smo bili nekako prepričani, da bomo spremenili svet, pozneje pa spoznali, da smo v primežu psihopatskih molohov (politikov in tajkunov) na bazi kapitala in imperializma.

Ti si se dobro izvlekel, Stojan je žal ostal tetraplegik. A se ni vdal v usodo. Vse svoje moči je posvetil slikarstvu. Slikal je z usti, loteval se je različnih tehnik in tem. Predvsem mu je bil blizu rodni Kras.

Drži. Stojan se nikoli ni predal brezupu. Enkrat mi je dejal: “Če me že usoda zajebava, bom pa še jaz njo.” Zanj je bilo slikarstvo hkrati nuja in odrešitev, nekakšna plovba po oceanu domišljije in vizualne imaginacije. Sprva se je najbolj posvečal “razvalinam Krasa”, mislim na obdobje njegove prve grafične mape, posvečene pretežno kraškemu stavbarstvu. V tisti fazi bi ga lahko opredelili kot grafika domoznanca, ko je imel razbolelo dušo ob opazovanju razkrajanja in propadanja ljudske stavbne kulturne dediščine. S to prvo črno-belo grafično mapo je sprožil veliko pozitivnih, tudi medijskih odmevov doma in v tržaškem zaledju. To je bila zanj prva odskočna deska. Pozneje je v ateljeju koprskega slikarja Janeza Mateliča realiziral tudi ciklus barvnih grafik, ki pa so bolj usmerjene v univerzalno videnje sveta. Toda nekoliko se vračam. V 70. letih sem bil posvečen predvsem odkrivanju naše Istre (Istranova, Dario Marušič, Alberto Pucer, Marjan Tomšič itd.). V izolski knjižnici smo takrat pogosto pripravljali razstave, poleg drugega, tudi likovnih umetnikov. Mislim, da mi je leta 1975 izolski kolega, dramatik Dimitrij Kralj predlagal, da organiziramo Stojanovo razstavo. To je bila njegova prva razstava v Izoli, poznejše barvne grafike pa so bile večkrat razstavljene v izolski galeriji Insula. Ob tem ne smemo spregledati podpore Jožice Zafred, ki ima zasluge, da so bile njegove razstave dostojno pripravljene.

Razstavo Stojanovih slik si gostil tudi v izolski knjižnici, kjer si v času, ko si bil ravnatelj, organiziral vrsto zanimivih in odmevnih razstav in domoznanskih dogodkov. Spomnim se npr. razstave o bačukah, koncerta skupine Istranova. Lahko kaj poveš o teh dejavnostih?

Tega obdobja se zelo rad spominjam. Rekel bi, da je bilo to pionirsko obdobje (po letu 1982) izolske knjižnice, ko smo gostili zlasti tedaj manj uveljavljene likovnike. Pogoste so bile razstave grafikov (npr. puljska likovnika Baričević Mikulin in Livio Cuccurin), kot prvi Kraševec pa je svojo grafično mapo na ogled postavil Stojan Zafred (1985). Vsi trije so pozneje pritegnili tudi pozornost galeristov in njihova dela so bila prisotna na mnogih razstavah in se solidno prodajala. To je bilo obdobje, ko je tudi po zaslugi Istranove močno zaživel interes za (ponovno) odkrivanje arhaične kmečke pokrajine oz. stavbarstva slikovitih vasic, ki so se spreminjale v ruševine. Naj poudarim pomemben delež fotografov, med njimi so bili Dora Benčič in Luciano Kleva, Jože Kološa Kološ, ki so vsi po vrsti razstavljali tudi v izolski knjižnici. Za vse te in druge domoznanske dejavnosti je imela veliko zaslug tudi bibliotekarka Damjana Ivančič (tedaj moja desna roka), ki je pozneje svojo delovno in življenjsko pot zaključila v Domoznanskem oddelku koprske knjižnice. Omenim pa naj, da so te in druge manjše razstave (npr. o gobah, filateliji in numizmatiki, kmetijstvu, ribištvu itd.) imele predvsem namen popularizirati knjižno gradivo, ki se je pred tem prepogosto prašilo na knjižnih policah. V tem smislu so bila pomembna tudi srečanja s pesniki, pisatelji, raziskovalci, saj je šlo za brezplačno promocijo njihovega knjižnega opusa. Izolska knjižnica pa je tako vedno bolj širila svoje dejavnosti in poslanstvo. Ker pa si omenila razstavo Bačuke in kažuni amaterskega kiparja in rezbarja Erminija Majkusa in njegovega sina fotografa Davorina Majkusa, gre nedvomno za najbolj odmevno prireditev/razstavo v času mojega službovanja v izolski knjižnici. Oba sta imela domicil v Matuljih (Istra), vendar sta doživela topel sprejem tudi v naših krajih. Ta razstava je pozneje romala tudi v koprski Pokrajinski muzej, v Trst in še neke kraje onkraj meje, zelo odmevna je bila tudi v Opatiji in Zagrebu. Z Erminijem Majkusom sem potem dolgo ohranjal prijateljske stike; žal pa je tudi on že davno med pokojniki.

Stojana sta z ženo Lili večkrat obiskala v Divači na Krasu. Živel je z ženo Jožico. Zdelo se mi je zanimivo, kako te je očaralo njuno stanovanje. Opisal si ga kot boemsko, če se prav spomnim.

Ne samo očaralo, ampak naravnost frapiralo. V njunem stanovanju se mi je zdelo, da sem ponovno vstopil v čas svojega otroštva, ko sem požiral filme o Kekcu in humorno nadaljevanko o ameriški družini Adams. Tu mislim predvsem na skoraj čarovniški interjer in podobnost Stojanovega bivališča z omenjenima filmoma. Trisobno stanovanje Zafredovih je bilo tako natrpano z raznimi predmeti, da si se stežka prebil iz enega v drug prostor. Vendar je v njem prevladoval organiziran nered, ki je godil tudi njihovim številnim muckam (občasno celo 30), nebogljenim potepuškim hišnim ljubljenčkom. V tem direndaju sem se vedno počutil prijetno in sproščeno, bolj kot kjerkoli drugje. Res je, da me je dolgolasi in bradati Stojan na videz spominjal na Bedanca, Jožica s svojimi zelišči pa na Teto Pehto. Ko pa že omenjava boemstvo, mislim, da bi Stojan po zunanjem videzu bolj sodil na pariški Montmartre kot v divaško dolgo vas. Dejansko pa je bil in želel ostati čisto navaden človek, brez neke pretirane nečimrnosti oz. prevzetnosti. To je tisto, kar po mojem človeka naredi velikega. Neki znani akademski slikar mi je nekoč dejal: “Pa to je neverjetno, kar Stojan s penzlom v ustih počne na slikarskem platnu. Meni to ne bi ratalo niti z obema (zdravima) rokama kljub akademski izobrazbi.” Mislim, da je s tem vse povedano.

Njegovo delo in knjiga, ki si mu jo posvetil, lepo pričujeta o tem, da je vedno mogoče začeti znova. Misliš, da mu je pomagalo dejstvo, da je Kraševec? Mislim na prislovično trmo, ki jo pripisujejo Kraševcem. 

Kraševcev ne moremo opredeliti zgolj kot trmoglave, ker so to vsaj po mojem prijazni ljudje, morda v stiku s tujci nekoliko zavrti (podobno kot Istrani). Toda v pristnem pogovoru je ta “led” hitro prebit in potem so zelo elokventni sogovorniki. Stojan je pretežno uporabljal neko različico kraškega dialekta, precej podobno “slengu” Iztoka Mlakarja, ki je bil njegov priljubljeni komedijant in kantavtor. Je pa res, da je naš slikar svoje težave premagoval tudi s trmo, vztrajnostjo in iznajdljivostjo.

Če mi je dovoljeno, bi ob tem vprašanju dodal še nekaj svojih digresij o Krasu in Kraševcih. Poleg drugih polihistorjev se je že Valvasor lotil “kraškega plemena” in takratne kraške prebivalce opisal kot rudimentarne, nekoliko robate ljudi z nekim čudnim jezikom, ki ga skoraj noben tujec ni razumel. Kdor še ni prebral knjige Jožka Žiberne Divaški prag (1981) in avtorja Franceta Magajne Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih (1952; ponatis 1999), naj jo vsekakor vzame v roke. Omenjena avtorja namreč s skoraj forenzično natančnostjo opisujeta vse mogoče kraške zanimivosti, vsak s svojega zornega kota. Prvi v raziskovalni maniri, drugi v satirično-humornem tonu, ki razgalja značaj povprečnega Kraševca v preteklosti. Tako sta dejansko spisala – zelo berljivo – nekakšen abecedarij Krasa, vreden branja tudi v današnjih časih.

Stojan je bil član mednarodnega društva slikarjev, ki rišejo z usti. Imel je več samostojnih in skupinskih razstav tako doma kot v tujini. Njegovim delom je posvečenih tudi nekaj monografij. Je kdo v Divači pomislil, da bi mu postavili vsaj spominsko sobo, če ne že galerijo s stalno zbirko njegovih del? To bi bil dostojen poklon umetniku in tudi Divači, ki bi s tem pridobila ugled in prepoznavnost.

To je precej neprijetna tema, ki se iz leta v leto ponavlja kot jara kača. Kolikor mi je znano, je bil za idejo o Stojanovi spominski sobi/galeriji zelo zavzet pokojni divaški župan Vojtkovsky, pozneje se je zamisel razvodenela in tako je do danes. To je še posebej boleče, ker je Stojan poleg Ite Rine vsekakor najbolj pomembna divaška umetniška osebnost. Moram pa te nekoliko popraviti. Stojan še vedno nima niti ene umetniške monografije. Ima le nekaj grafičnih map, ki pa so pretežno vse razprodane. Morda bo njegovo pravo umetniško monografijo nekoč realizirala Jožica Zafred, vendar je to zelo velik finančni zalogaj, ki terja veliko podporo morebitnih donatorjev in sponzorjev. “Šperiamo ben”, kot pravimo v Istri in na južnem Primorskem.