Med sanjami in pritiskom: otroški šport in prvaki
V zadnjih letih Slovenci z velikim ponosom spremljamo izjemen vzpon športnikov, kot so Tadej Pogačar, Primož Roglič, Luka Dončić in mnogi drugi. Ta imena danes ne odmevajo samo v Sloveniji, saj omenjeni dosegajo vrhunske rezultate na svetovni ravni. Njihovi uspehi za Slovence niso le medalje in pokali, imajo tudi velik simbolni pomen. Z rezultati na športnem področju dokazujejo moč majhnega, a odločnega naroda, zvezdniki pa prižigajo navdušenje za šport v srcih številnih, tudi otrok, ki sanjajo, da bodo kdaj tudi sami uspeli.
V določenem trenutku pa občudovanje lahko postane pritisk, zgled preraste v merilo presoje. Danes je vse bolj jasno: v mladinskem športu, tudi na lokalni ravni, opažamo porast dvojnosti: v prvi vrsti šport otrokom ponuja okolje, v katerem se spodbuja druženje, gibanje in skupno zasledovanje ciljev, včasih pa se kažejo tudi jasni znaki prezgodnje tekmovalnosti, naraščajoči pritisk in včasih pretirana pričakovanja malih športnikov, trenerjev ali staršev.
Veliko otrok se začne ukvarjati s športom zaradi navdiha, ki ga prinašajo veliki športniki. Na tak način nedvomno pozitivno vplivajo na najmlajše, saj šport uči discipline, spoštovanja in ekipnega duha. Ključno pa je prepoznati mejo, pri kateri pozitivno spodbujanje preraste v obsedenost. Prepogosto vidimo otroke, ki že od malih nog žrtvujejo vsak konec tedna za tekme. Že zelo majhni si želijo zmage pod vsemi pogoji. Hkrati se prepogosto zgodi, da prenehajo uživati ob športu ali se počutijo neuspešne ob prvi izgubi. Starši ali trenerji pa na otroke večkrat prenašajo še svoje sanje, ki jih ti brezpogojno sprejemajo, dokler zmorejo.
Prvaki, kot je Pogačar, so čudoviti vzorniki, če so mladim športnikom predstavljeni z vsemi pozitivnimi in negativnimi trenutki, ne pa samo ob zmagah. Povejmo otrokom tudi o njihovem žrtvovanju, o porazih in napakah. Povejmo jim, da je vsak športni razvoj zahteven in vsaki osebi prilagojen proces. Stalno jih opozarjajmo, da ni treba postati profesionalec, da bi šport doživljali polno in srečno.
Vloga odraslih je odločilna. Trenerji, učitelji, starši morajo biti varuhi najglobljega pomena športa, ki pomeni rast, vključenost, grajenje odnosov. Ni treba pritiskati na otroke s prezgodnjimi rezultati. Treba jih je podpirati, poslušati in pustiti, da raziskujejo.
Samo redki bodo postali svetovni prvaki, a vsak si zasluži, da uživa ob športu.
