Napisala je …
Knjigosnedki (27)
Vsako leto se na seznamu akcije Primorci beremo pojavijo naslovi, za katere si prej nisem vzela časa, čeprav so me mikali. Da je to zelo priljubljena akcija, pričajo številke. Vsako leto namreč veliko Primorcev prebira dela slovenskih avtorjev prav zaradi te “bralne značke za odrasle”. Med avtoricami, ki sem jih hotela prebrati, je tudi Iva L. Novak, ki se je nekoč ukvarjala predvsem s fotografijo in je nato s prvencem Ajaccio, ponovno vstopila v svet literature. Letos se je na primorskem seznamu znašel njen drugi roman Povej, napisala bom.
Delo me je najprej pritegnilo, ker mi je po sili razmer življenje mame z dvema majhnima otrokoma zelo blizu. Gre namreč za prvoosebno pripoved ženske, ki se med korono znajde sama doma, z družinskimi obveznostmi in zelo malo stiki z realnim življenjem. Mož dela na infekcijski kliniki in je v koronskem času polno zaseden ter preobremenjen. Ko pride domov, si želi le počitka, a protagonistka od njega zahteva vedno več pogovorov. Pogovore začne snemati, zato kot bralci počasi vstopamo v njeno intimo. Počasi začenja snemati tudi pogovore z mamo in prijateljicami. Razstirajo se boleči odnosi z ostalimi družinskimi člani, želje in strahovi nekoga, ki je moral svoje življenje začasno dati na pavzo. Ko mož spet sreča svojo bivšo, skupno znanko Lejlo, se pogovori krešejo okoli nje, kje je in kako je z njo. Pripovedovalka ob tem postavlja pod vprašaj svoje in moževe izbire.
Ne gre za roman z obsežnimi dogodki in velikimi gestami. Gre za pripoved o notranjem razrvanem svetu osebe v stiski. Na svoj način skuša presegati dane vloge mame in gospodinje, išče svoje mesto v svetu, s katerim zaradi korone nima več stikov. Prek vseh pogovorov išče povezanost z drugimi ljudmi, a dejansko išče predvsem sebe, da se ne bi v tem času, ko mora sebe deloma zapustiti, popolnoma izgubila. Besede dobijo pri tem iskanju popolnoma nov pomen, pridobijo težo in veljavnost.
Čeprav nikomur ničesar ne očita, je iz njenih besed čutiti veliko osamljenost, utrujenost in nerazumljenost. Svet ne razume, kako se počuti ženska, ki je naenkrat ujeta v svojo vlogo. Svet ima večje težave. Sooča se s svetovno pandemijo. Ona pa je vendarle od vsega skupaj utrujena. “L mi je sredi dneva napisal sporočilo, da mi ni treba kuhati, da gre v Sato Bento po kosilo. Napisala sem mu hvala in kasneje za otroka vseeno skuhala zelenjavno juho, ker ne jesta sušija. Ko je prišel domov, se je temu smejal, jaz sem bila samo utrujena.”
Na dan pridejo seveda tudi druge težave, o katerih se pogosto ne govori. Ker je doma, nima dohodkov, kar pomeni, da mora za denar prositi moža. Ob tem se počuti bedno. Svojega finančnega stanja sicer ne opisuje na dolgo in široko, a občutljiv bralec bo tudi v tem prepoznal stisko.
Njeno pisanje je pristno, neprisiljeno, tekoče in povedno, čeprav se nam zdi občasno fragmentarno, se nam skozi roman izriše slika njenega notranjega življenja, njenih težav in predvsem velike osamljenosti, ki jo skuša zapolniti s snemalnikom in pogovori. Čeprav je pandemija mimo, sem prepričana, da so občutki iz tega romana, čeprav fiktivni, še kako resnični za marsikatero mlado mamo, ki je v svojem bistvu pogosto sama in se mora zaradi dane situacije “oddaljiti” od sebe. Naj se čim prej spet najde, ji zaželim iz srca.
