Dvojezična poezija, ki krepi kulturno dediščino obeh dežel

Stičišče, v katerem oba jezika sodelujeta in se dopolnjujeta

Knjigarna kavarna Maks v Novi Gorici je v petek, 4. julija, odprla vrata poeziji, festivalu Pesniki na meji. Blaž Božič in Ana Pepelnik iz Slovenije ter Marianna Deganutti, Carlo Selan in Piero Simon iz Italije so brali svoje verze v obeh jezikih, vse ob spremljavi trobente Sandra Carte, sardinskega trobentača, ki že več let živi v Nediških dolinah. Dogodek je organizirala Fundacija Pordenonelegge v sodelovanju z Zavodom GO! 2025. Novinarka Ana Geršak in umetniški vodja Gian Mario Villalta sta predstavila dogodek in povedala, da so že imeli podobna dvojezična srečanja pred leti v Medani, ponavljala pa se bodo še v teku leta in v prihodnje. Pojasnila sta, da je to srečanje namenjeno obema narodoma, slovenskemu in italijanskemu, ki sta v obmejnem področju med zadnjo vojno veliko pretrpela. Poudarila sta tudi, da želita govoriti o stičišču v poeziji, kjer se lahko oba jezika srečata, spoznavata, sodelujeta, dopolnjujeta in kjer se pesniki ne bojijo “umazati prstov”, seči v dušo, tudi v tisto najbolj žalostno in travmatično.

Da bi izvedeli več, smo se pogovorili s pesnico Marianno Deganutti, doma iz Čedada, ki je raziskovalka na Centru za svetovno književnost Slovaške akademije znanosti v Bratislavi. Po dveh diplomah v Italiji in doktoratu na Univerzi v Oxfordu je opravljala različne univerzitetne naloge v Angliji in Nemčiji. Ukvarja se z večjezično književnostjo in obmejnim pisanjem, pri čemer se posebej zanima za tržaško območje. Izdala je več esejev o jezikoslovju v angleščini. Pred kratkim je pri Mladiki izšla njena zbirka dvojezične poezije z naslovom Moj jezik v tvojih besedah/La mia lingua nelle tue parole, ki je na šestem natečaju A vento e sole 2023 za objavljeno poezijo prejela četrto mesto. Bila je finalistka literarne pesniške nagrade Mario Luzi 2023–2024 in dobitnica pesniške nagrade San Vito al Tagliamento 2024/25. 

Vaše pesmi so dvojezične. Ali ste jih napisali v obeh jezikih? Kje ste se naučili slovenščino?

Ja, pesmi sem napisala v italijanščini in jih tudi prevedla v slovenščino. Otroštvo sem preživela v vasici pri Čedadu, vse šole do univerze sem žal napravila v italijanščini, vendar sem se leto dni izpopolnjevala na ljubljanski univerzi v slovenskem jeziku. Moja babica je govorila slovensko, oziroma slovensko narečje, tudi sorodniki po očetovi strani so Slovenci. Ko sem šla v Anglijo študirat, sem razumela, da moram izboljšati svojo slovenščino. Od tedaj izrabim vsako priložnost, vsak tečaj, da dosežem ta cilj. Sedaj sem poročena in živim v Nemčiji ter se dodatno izpopolnjujem še v nemščini. Moj mož je informatik iz Beograda in dela za Google v Münchnu.

Več pesmi, ki ste jih napisali, govorijo o meji. Kaj ste pravzaprav hoteli povedati v njih?

Sprašujem se, zakaj nas meja ločuje. Saj na drugi strani so prav tako ljudje, nič manj in nič več kot mi sami. Prepričana sem, da bi morali vsi govoriti več jezikov, kajti to bi tudi utrdilo našo identiteto. Vsak dan uporabljamo izposojenke. Moja babica na primer je vedno uporabljala besedo “buskalca” za kresnico.

Študirali ste tudi filozofijo. Kakšno vlogo igra jezik v današnjem svetu?

Wittgenstein je povedal, da so meje mojega jezika tudi meje mojega sveta, kar pomeni, da sta naše razumevanje in dojemanje sveta neločljivo povezana z našo jezikovno sposobnostjo. In torej, če poznamo več jezikov, so tudi naše meje bolj obširne, naše obzorje postane širše.

In kakšno vlogo ima jezik v poeziji?

Gotovo bolj terapevtsko. Ko pišem, mi veliko pomaga. Tudi sama sem doživela travme zaradi jezika in vedno mi je bilo žal, da nisem obvladala slovenščine. Pisanje pesmi mi je veliko v pomoč in upam, da tudi drugi, ko preberejo moje pesmi, začutijo isto.

Pisali ste tudi eseje o Tomizzi in Pahorju.

Ja, ker sem hotela razumeti njun odnos do meje in do jezika. Tomizza je na primer imel težave s svojo identiteto. V otroštvu je živel v Istri, kjer so bile razmere med jeziki zelo napete. Dandanes je nekoliko bolje, a še vedno obstajajo meje. Tudi Pahor je živel v težkih razmerah, vendar mu je zelo pomagalo dejstvo, da se je zavedal svoje identitete.