Z življenjskega odra se je poslovil igralec Sergej Ferrari, iskriv in radoživ posredovalec dramske umetnosti
Sredi žgočega poletja, 25. junija 2025, je za vedno zatisnil sijoče oči, ki so izžarevale neko privlačno hudomušnost, dramski in filmski igralec Sergej Ferrari. Žalostno vest so sporočili iz Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, saj je bil Ferrari, poleg Andreja Jelačina, prvi poklicni igralec v takratnem še polprofesionalnem Goriškem mestnem gledališču, v katerem mu je bila prva glavna vloga zaupana l. 1958. Igral je Franka Eigina v Premieri v New Yorku Clifforda Odetsa, ko je bil še absolvent četrtega letnika ljubljanske Akademije za igralsko umetnost, na kateri je diplomiral l. 1968.
Sergej Ferrari, rojen v Komnu l. 1933, je v tistih hudih časih raznarodovalne politike črnosrajčnikov obiskoval italijansko osnovno šolo, eno leto partizansko šolo v Gabrovici, nižjo srednjo šolo pa v Trstu in Šempetru pri Gorici. Gledališko umetnost je vzljubil že v mladih letih, saj je kot dijak nastopil v slovitem Molièrovem Skopuhu in Frankovem Vzroku. Čeprav je bil redno zaposlen v novogoriškem gledališču samo v sezoni 1971/1972 in med letoma 1981 in 1992, je bil zmeraj z njim tesno povezan, saj je bil kot honorarni sodelavec eden njegovih prepoznavnih članov. Med vidnejše vloge v še polpoklicnem gledališču spremljevalci njegovega dela uvrščajo lik Marcela v drami Ne ubijaj Maurica Rostanda, Ljubimca Florinda v Goldonijevi komediji Sluga dveh gospodov, Ilegalca Andreja v drami Pod soncem zaledeneli Sretana Perovića, Maksa v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, Angela v Zločinu na Kozjem otoku, Gornika v Cankarjevi komediji Za narodov blagor in Tulpenheima v Linhartovi Županovi Micki. Ko je Primorsko dramsko gledališče dobilo status profesionalnega gledališča, je tudi on maja 1969 prispeval svoj delež v prvi “poklicni” predstavi Plug in zvezde Seana O’Caseya. Za to so si sledile raznolike vloge v mnogih pomembnih predstavah. Bil je npr. Dr. Šustek v Bukovčanovi drami Preden bo petelin zapel, Starec s trobento v Povšetovi priredbi Kosmačeve Balade o trobenti in oblaku, Vojnicki v drami A. P. Čehova Striček Vanja, Slikar v Grumovem Dogodku v mestu Gogi, Skopuh v Skopuhu Marina Držića, Garry Lejeune v Fraynovi komediji Hrup za odrom, Šepetalec v Pirandellovi drami Šest oseb išče avtorja, Pik as v Strniševih Ljudožercih, Ragueneau v Rostandovi igri Cyrano de Bergerac, Pater Timotej v Machiavellijevi komediji Madragola ter Andronico v Ruzanetejevi komediji Ljubezen, uojska, lakota. Svoj igralski doprinos je dal tudi v predstavi Krst pri Savici Dominika Smoleta, ki je zablestela ob odprtju novega gledališkega hrama v Novi Gorici (prej so se namreč predstave vrstile v skromni solkanski dvorani). Zadnjič smo ga na odru SNG NG videli kot radoživega meniha v Celestini Fernanda de Rojasa ter Rjavega v grozljivki Stekli psi Quentina Tarantina.
Ferrari je rad nastopal tudi kot “solist”. Njegova monodrama Centrala Fadila Hadžića (1978), v kateri je bil tudi samemu sebi režiser, spada med njegove uspešnice. Nastopil je še v marsikaterih drugih monodramah, ki jih je na oder postavil v lastni produkciji in v njih izrazil svoje kritične poglede tudi na polpretekle zgodovinske dogodke. Tudi filmsko platno mu je bilo domače, saj se je njegovo ime zapisalo v številnih celovečernih filmih. Najbolj znana sta Ljubezen (1984) in Na klancu (1971). Svoj delež je doprinesel tudi televizijski nadaljevanki V imenu ljudstva.
S svojo radoživostjo in temperamentno mediteranskostjo je zavzeto in domiselno odigral raznolike vloge in bil uspešen ne samo v komedijskih likih, ampak tudi v resnejših vlogah. Večkrat je namreč presenetil s povsem drugačnimi vlogami tragičnega karakternega žanra, so zapisali v SNG Nova Gorica.
Vsi, ki so z njim kot kolegi prepotovali njegovo igralsko pot, ga bodo ohranili trajno v spominu kot vedrega soustvarjalca in sodelavca, ki se je vedno rad odzval tudi vabilom na družabna srečanja ter nas vselej nasmejal z anekdotami iz gledališkega sveta ali njegovega razgibanega življenja. Tudi tisti, ki so uživali ob njegovih posrečenih upodobitvah raznolikih likov, se ga bodo radi spominjali.
Kot zelo prijeten in zgovoren sogovornik ter tolmač izoblikovanja vlog se je trajno zapisal v spomin tistih, ki smo daljnega leta 1999 kot člani žirije spremljali Festival zamejskih amaterskih gledaliških skupin v Mavhinjah in odločali, komu prisoditi nagrade. Tudi on je bil takrat član komisije. Neverjetno sta ga očarala Božidar Tabaj in Majda Zavadlav, člana dramskega odseka PD Štandrež, ki sta se festivala udeležila s komedijo Jaz sem Berto v režiji Janeza Starine. Še zlasti so ga pritegnile svetle, jasne, živahne oči zdaj žal že pokojne Majde Zavadlav (1949-2023), s katerimi je znala izraziti tudi tisto, česar v tekstu ni bilo.
Sergeju Ferrariju se ob njegovem odhodu na brezmejni nebeški oder zahvaljujemo za vse lepo, kar nam ga je znal v svojem dolgem življenju posredovati z gledališkim znanjem in lastnim izvirnim izrazom, ter mu želimo, da bi njegova radoživost žarela tudi med nebeščani, med katerimi je že veliko njegovih stanovskih kolegic in kolegov.
