Kakor iz čistega srebra ulit

Knjigosnedki (23)

Obstajajo knjige, ki jih lahko preberem spet in znova in ponovno in nato še enkrat. Ni jih veliko, nekaj pa jih je. Ravno pri teh mi je včasih težje obrazložiti, zakaj so mi tako všeč. Včasih jih tudi kakšno leto ne vzamem v roke, a ko se vanje spet potopim, sem pristala doma.

Kosmačev Pomladni dan je ena od takšnih knjig. Z njo smo začeli letošnjo sezono bralnega kluba in izbira ne bi mogla biti boljša. Nisem bila sama v občutkih ob branju. Prav vsaki izmed nas je nekaj sporočal.

Najprej mi je Kosmač všeč, ker opisuje kraje, ki so mi vsaj deloma domači. Živo si predstavljam grape, klance, žuborečo Idrijco in domačije. Kdor me osebno pozna, ve, da imam mamo z Idrijsko-Cerkljanskega (in je po priimku Kosmač), zato so spomini na moje otroštvo prepredeni s podobami gozdov, grap, pašnikov in tistega goratega sveta, kjer je obdelovanje zemlje tako zelo zahtevno.

Nadalje je Kosmač, vsaj po mojem mnenju, tisti avtor, ki bi ga morali prav zares prebrati čisto vsi Slovenci (in zagotovo čisto vsi Primorci!). Piše o času, ki nas je zaznamoval, a ne piše v črno-belih barvah zmagovalcev in poražencev, pač pa skozi usodo družine in samega sebe. Ne pozabimo namreč, da je bil Kosmač sojen na 1. tržaškem procesu, življenje pa si je rešil le zato, ker je bil še mladoleten, zato je bil obsojen le na hišni pripor. V Pomladnem dnevu je opisan trenutek, ko se ob odhodu (begu pravzaprav) od doma poslovi od očeta. Oče mu v slovo reče, naj piše. In Ciril bo pisal. Pa ne le domov. Pisal bo in postal prepoznavno slovensko pero.

Ko pomislim na ta roman, se mi v misli prikradejo različne podobe. Mladi Ciril se na čumnati uči latinske nepravilne glagole in si jih polepi po steni, da jih lahko večkrat ponovi. Na pamet ponavlja snov za maturo tudi med košnjo. Čeprav študira, mora vseeno dati svoj doprinos družini. Nadalje se prikrade podoba mlade Brike, ki peš prerešeta hribe in doline ter prodaja češnje. Mlademu fantu je ob njej nerodno in ne ve, kako se vesti. Tudi manj vesele podobe prilezejo na plano: podoba umirajoče matere, ki tistega malo denarja, kar ga imajo, raje porabi za sinovo šolanje kot za svoja zdravila, ker čuti, da ji zdravila le odlašajo neizogibno smrt.

Kosmačeva fantazija in ljudska dovzetnost se kaže v priredbah imen, kakršen je Vešpa, ki mu tako pravijo, ker je vedno ponavljal “veš pa”. Ti liki pripovedi dodajajo živost, postavijo dogajanje v pristno vaško okolje, ustvarijo vaški svet, kakršnega danes včasih pogrešamo, ker je to svet, kjer je vsak poznal vsakogar (pa naj je bilo to dobro ali slabo).

Nenazadnje pa se mi kdaj pa kdaj prikradejo v spomin le drobci pripovedi, kot je otroško dojemanje – mali pripovedovalec si je živo predstavljal, kako otroci vojaškega kuharja v Trstu jedo kamenje, ker si njegova otroška pamet še ne razlaga podob v prenesenem pomenu.

Nenazadnje pa je Pomladni dan slogovno prava poezija in je kot tisti pomladni dan, ki ga opisuje, ko se pripovedovalec vrača po mnogih letih na svoj dom, tudi sam roman lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit.