Doživet velikonočni čas obogatilo Slovensko pastoralno središče v Gorici

Pretekli teden je bil za vernike Slovenskega pastoralnega središča v Gorici posebno bogat in doživet.

Veliki teden se je za vernike, ki se zbirajo v mestni cerkvi sv. Ivana, slovesno začel na cvetno nedeljo, 13. aprila, z vedno sugestivnim blagoslovom oljčnih vejic. Navzoči so lahko tudi letos globoko podoživeli nedeljski evangelij: ministranti, člani gledališke skupine O’Klapica, so namreč skupno s p. Janom Cvetkom – pod mentorstvom Katarine Ferletič – skrbno pripravili uprizoritev pasijona, “trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po Luku”.

Na veliki četrtek so se duhovniki goriške nadškofije zjutraj zbrali pri krizmeni maši v oglejski baziliki, kjer je nadškof Redaelli posvetil in blagoslovil sveta olja. Spomin zadnje večerje je zvečer zaživel tudi pri sv. Ivanu. P. Jan je že uvodoma izrazil hvaležnost Bogu za veliki dar evharistije, s katero Bog posvečuje naša življenja. Jezus je pri obedu povedal učencem, da jih ima rad, in je obenem odprl prehod iz minljivosti in konca, ki se ga vsi bojimo, v večnost. Sporočilo velikega četrtka je: ljubimo, da bomo lahko mirno živeli. Jezus nam daje pogum verovati, da se ob njem na koncu vse dobro razplete. In utihnile so orgle.

Tudi letos so bile na veliki petek in veliko soboto, 18. in 19. aprila, ob 7. uri hvalnice pred “Božjim grobom”. Lepa skupina svetoivanskih ministrantov je ta dva dneva z zvonika glasno regljala z ragljami in tako opozorila na poseben čas, ko so umolknili tudi zvonovi. Veliki petek so pod večer zaznamovali obredi velikega petka z branjem pasijona. P. Jan je poudaril, da nas vera Vanj, ki smo ga prebodli, očiščuje grehov in dela svobodne za ljubezen in srečo. S češčenjem križa so navzoči verniki izrazili svojo pripadnost Njemu.

Mestni križev pot, ki ga na veliki petek vsako leto organizira goriška nadškofija, je bil letos prav poseben. V letu, ko sta Nova Gorica in Gorica skupna evropska prestolnica kulture, se ta priljubljena pobožnost ni začela, kot običajno, na Travniku in končala na Goriškem gradu, temveč je bila – prvič – čezmejna. Verniki z nadškofom Carlom Redaellijem in g. Bogdanom Vidmarjem, vikarjem koprske škofije za EPK, na čelu so se zbrali pred cerkvijo Marije Kraljice na Svetogorski ulici, od koder so šli do Trga Evrope, nato mimo mejnega prehoda na Škabrijelovi oz. Erjavčevi ulici do samostana na Kostanjevici. Križevega pota s sedmimi postajami, ki ga je organizirala goriška dekanija skupno s Frančiškovim svetnim redom iz Gorice in Nove Gorice, se je po ocenah prirediteljev udeležilo res veliko ljudi, menda okrog 700. Glavna tema letošnje dvojezične pobožnosti z naslovom Jaz sem vstajenje in življenje, je bila, v skladu s svetim letom, upanje na naši meji, ki ima korenine v preteklosti in hkrati gleda v prihodnost.

Na veliko soboto je bil popoldne pri sv. Ivanu blagoslov velikonočnih jedil, zvečer pa so bili res doživeti in pomenov polni obredi velikonočnega bdenja z blagoslovom novega ognja na dvorišču za cerkvijo, s peto velikonočno hvalnico, liturgičnim spevom z močnim vsebinskim nabojem, z več berili, z obnovitvijo krstnih obljub in blagoslovom vode. In zadonela je “slava” in, končno, spet aleluja. P. Jan je v homiliji podčrtal, da z Veliko nočjo doživljamo novo stvarjenje, da vera v vstalega Kristusa ni samo kulturna in etična obogatitev, temveč poroštvo večnega življenja.

Tudi letošnje praznovanje velikega tedna je na dan Velike noči, 20. marca, kronala jutranja nedeljska vstajenjska maša v polni mestni stolnici. Tišino je prekinila starodavna velikonočna sekvenca, nato pa je mogočna Kristus je vstal. Obred je ob petju cerkvenega pevskega zbora na koru ob orglanju Davida Bandlja ter ob navzočnosti nadškofa Carla Redaellija in stolnega župnika Nicole Bana vodil g. Marijan Markežič. V homiliji je poudaril, da kristjani vemo za smer in cilj našega potovanja. Kamen je odvaljen, ovire so odstranjene. To je vesela novica Velike noči! Po tem prazniku so grobovi mostovi, obljuba neuničljivosti in začetek večnosti. Zato bodimo velikonočni – veseli kristjani! Aleluja je namreč klic dobrote in usmiljenja. To Božjo dediščino predajmo naslednjim rodovom, s pogumom se vključujmo v veliki načrt odrešenja in veselja!

Med jutranjo mašo na velikonočni ponedeljek je zbrane pri sv. Ivanu doletela vest o smrti svetega očeta Frančiška. G. Marijan je lepo povedal, da se je papež še dan prej, za Veliko noč, na Trgu sv. Petra poslovil od svojega ljudstva, sedaj pa je že pri Očetu v nebesih. Zbrano občestvo je tako skupno z župnikom in s hvaležnosti polnim srcem molilo zanj, ki je vse od prvega dne pontifikata ponavljal: “Prosim, ne pozabite moliti zame!”

Počasni ministranti …

Ministranti, ki se zbirajo v Slovenskem pastoralnem središču v Gorici, so … počasni. In to je naravnost čudovito! V velikem tednu so se na poseben način izkazali, saj so bili v lepem številu prisotni pri vseh obredih, od zgodnjih jutranjih pa vse do poznih večernih ur, pogosto še vmes, ko so skrbno pripravljali prav vsako srečanje okrog oltarja. Lepo je videti, da jih je vedno več, da najstarejši še niso polnoletni, in vendar medse sprejemajo tudi osnovnošolčke; še lepše pa je videti, da se radi srečujejo, da jim ministrantska služba ni v breme, obratno, jim je v veselje.

Kot smo že omenili, so v velikem tednu marsikoga presenetili s svojo držo: v procesiji, pa tudi v prezbiteriju so bili vedno zbrani, uglajeni, svečani. Z občutkom za lepo, za sveto, za skrivnost. Nič nemirnega ni bilo v njih, temveč ena sama blaga in mila spokojnost. Za vsak premik in vsak gib so si vzeli čas. Dojeli so bistvo … Vernikom so darovali najlepše sporočilo: dajmo čas temu, kar ga resnično zasluži! Pred Njim ne imejmo sile!

Iskrena vam hvala, dragi svetoivanski ministranti!