85 sekund do konca sveta

Tik-tak, tik-tak … Ste vedeli, da obstaja ura sodnega dne (Doomsday Clock)? To seveda ni prava ura, temveč simbolni kazalnik, ki so ga leta 1947 oblikovali znanstveniki iz organizacije Bulletin of the Atomic Scientists. Več jih je sodelovalo pri razvoju prve jedrske bombe v okviru projekta Manhattan. Polnoč na tej uri pomeni simbolni konec naše civilizacije, katastrofo, ki bi jo povzročil človek sam. Ura je torej vizualno opozorilo – opomin, da sta odgovornost in previdnost temelj preživetja.

Ko je nastala, v času hladne vojne in jedrskega tekmovanja med ZDA in Sovjetsko zvezo, je kazalec stal na 23:53 – sedem minut pred polnočjo. Od takrat so ga prestavili več kot dvajsetkrat. Vsak premik je odseval globalne pretrese: jedrske preizkuse, vojaške krize, razpad sporazumov o nadzoru orožja, geopolitična trenja. Danes pa nanjo vplivajo tudi novi dejavniki: hitro rastoče tehnologije, podnebne spremembe, biološka tveganja in vse šibkejše mednarodno sodelovanje.

Letos januarja so znanstveniki kazalce premaknili na 85 sekund do polnoči, najbližje, kar smo bili v skoraj osmih desetletjih. Zakaj? Ker velesile, že močno jedrsko oborožene, pospešujejo razvoj novih orožij. Ker se politični jezik vrača k logiki grožnje, ultimatov in prestiža moči. Ker se tehnologije razvijajo hitreje, kot jih družbe znajo nadzirati. In ker se podnebne, vojaške in biološke krize odvijajo pred očmi sveta, ki jih je sposoben reševati le skupaj, pa tega pogosto ne zmore.

Ura usodnega dne ne napoveduje konca sveta. Govori pa nam nekaj drugega, morda še pomembnejšega: da smer, v katero stopamo, ni stvar naključja, ampak izbire. In da se čas, ki ga imamo za spremembo, vztrajno krajša. Tik-tak, tik-tak …