Zvočni vrt

Piše: Majda Artač Sturman

Zvočni vrt

Odlepljen zimski obliž:

spet razkrit znani obraz travnikov, njiv,

še medel, neizrazit, vodnat, ponekod zalit,

a v višinah robov v tkanino krošenj všit

zvočni vrt – nestalen, gost, varianten,

zdaj enovit, zdaj z jasnim glasom solo,

z dueti, vpadljiv, bližnji, oddaljujoč se.

Zroč v šum obvozne ceste, v verigo zvoka

človeških lastovic, želečih domov,

v gnezdo glasov in tišine.

Vita Žerjal Pavlin (Obrazi, KUD Apokalipsa 2020)

Pesnica Vita Žerjal Pavlin, ki ima za sabo štiri pesniške zbirke in vrsto revijalnih objav, nazadnje v revijah Literatura in Poetikon, je Primorka (doma iz Nove Gorice), zavezana goriškemu in primorskemu prostoru, že več desetletij pa živi v Ljubljani, kjer poučuje slovenščino na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo.

V zadnji pesniški zbirki Obrazi, katere naslov se navezuje na istoimenski pesniški cikel Simona Jenka, je avtorica samozavestno ubrala svojo pot opazovanja prostora, narave in človeka, zlasti ženske, ter njihove medsebojne povezanosti, odvisnosti in interaktivnosti. Te elemente postavlja v nove koordinate in izpostavlja nove vidike. Med značilnostmi njenega upesnjevanja vsakdanjih motivov, človeških portretov in krajinskih slik bi v tem zapisu poudarila predvsem dvoje: primorsko ozemljenost, čutnost in toplino ter dejstvo, da se njena podoba, slika ali obraz odmika od jenkovske lirske naravnanosti v smer pripovednosti.

Nabor njenih pesmi je bogat, da ni lahko izbrati. Pesem Zvočni vrt me je presenetila in pritegnila že s samim naslovom: obljublja sliko živahnega, posebnega vrta ali morda akustično doživetje? Naslov nas uvaja v sinestetično upodobljen prizor, v katerem se prepletajo čutne, slušne zaznave, pravzaprav v natančno opazovan in zabeležen pogled v naravo, ki se naposled prelije v hrepenenje po domačem gnezdu, kjer sobivajo glasovi in tišina. Je tu, doma, varno zavetje, prostor človekovega uresničenja? Se torej pot lirskega subjekta, ki ga slutimo za “obrazom”, namesto v iskanje utehe v naravi obrača navznoter, v domačo intimo?

Pesem ponuja marsikaj zanimivega, predvsem pa jo je treba prebrati na glas, da začutimo oziroma zaslišimo zvok, ritem in igro glasov. Začetna prispodoba zimski obliž učinkuje skorajda nepoetično, prozaično, a presenetljivo: kot da bi se spomladi od zemlje, pokrajine (prizadete, ranjene, bolne) nekaj odlepilo, da spet zaživi v pomladni pestrosti in živahnosti. Izrazi so skrbno izbrani, ubeseditvena zgoščenost privilegira samostalniško izražanje z bogato pridevniško oporo. Pesnica namreč niza pridevnik za pridevnikom oziroma (trpnopretekli) deležnik za deležnikom (razkrit, neizrazit, zalit, všit, enovit), s čimer ustvarja tudi notranje rime, proti koncu pa se pesniški izraz razveže in sprosti v sedanjiške deležniške oblike oddaljujoč se, zroč in želečih.

Le po natančnem opazovanju je zaznati, da v pesmi pravzaprav ni nobene osebne glagolske oblike, in vendar vse utripa v gibanju, vse je eno samo hrepenenje po življenju. Pesnica podobe pomladi ne doživlja vizualno, z besednim nanosom barv, temveč zvočno, v glasovnem gibanju, dinamično. Zvočni vrt je sprva še medel in vodnat, nestalen in varianten, nato se zvočnost stopnjuje (z jasnim glasom solo/ z dueti) v šum, v zvočno verigo. Desetvrstični “obraz travnikov, njiv” se sklepa s poosebljenim pogledom na hrupno obvozno cesto in prispodobo človeških lastovic, ki si želijo pod domači krov.

Sklepna aliteracija gnezdo glasov se z zadnjo besedo prelije v nasprotje (antitezo) gnezdo glasov in tišine. Se torej iskanje harmonije, pomiritve iz zunanjega prostora, narave prenaša v notranjost, v naročje doma, a se obenem izmika, se nadaljuje? Enoznačnih odgovorov v poeziji ni. Pogledi, iskanja, želje in hrepenenja v pesmih Vite Žerjal Pavlin kažejo raznolike obraze, občutja, psihološke pejsaže in slike, zorni kot se spreminja. Nagovarja nas Poezija.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme