Zrel in polnokrven klavirski recital
Čeprav Alexander Gadjiev še ni dopolnil niti devetnajst let, je gotovo eden najboljših pianistov iz našega širšega območja. To je še enkrat pokazal in dokazal na celovečernem koncertu z naslovom “Z glasbo, ki vseh se dotika”, ki ga je imel v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v torek, 29. oktobra.
Recital, ki so ga organizirali Kulturni center Lojze Bratuž, Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel in Združenje cerkvenih pevskih zborov, je bil obenem odličen uvod v novo koncertno sezono.
Alexander Gadjiev se je s črnobelimi tipkami srečal v rosni mladosti. Petletnega ga je v učenje instrumenta uvedla mama, klavirska pedagoginja Ingrid Silič, nato je študiral na šoli Komel v razredu očeta Sijavuša Gadžijeva. Doslej je že nastopil na številnih natečajih zlasti v Italiji, pa tudi v Sloveniji in Nemčiji ter vedno odnesel najvišje nagrade. Meseca marca letos je z najvišjo oceno, pohvalo in “posebno omembo” diplomiral na državnem konservatoriju v Ceseni, z novim šolskim letom pa se je odločil za podiplomski študij v razredu prof. Pavla Gililova na znamenitem Mozarteumu v Salzburgu.
Ko je junija lani osvojil prvo nagrado na natečaju Premio nazionale delle arti v Trstu, je predsednik komisije Guido Salvetti lepo zapisal, da je mladi Alexander prejel nagrado “za izredne interpretativne sposobnosti, mojstrsko obvladanje klaviature in močno komunikacijsko izražanje”. Prav te tri značilnosti so še najbolj prišle na dan tudi na zadnjem goriškem koncertnem večeru, ki ga je sijajno izpeljal in občinstvu podaril res čudovit večer. Začel ga je z Beethovnovo sonato št. 30 op. 109, nadaljeval z Madžarsko rapsodijo št. 12 Franza Liszta in Balado št. 4 op. 52 Friedricha Chopina, sklenil pa s sonato št. 7 op. 83 Sergeja Prokofjeva. Njegova igra je bila čista in natančna, zrela in polnokrvna, vselej globoko osebno podoživeta: izrazita in dramatična pri Beethovnu, prežeta z zaneseno liričnostjo ter hkrati prefinjena in tankočutna pri Lisztu in Chopinu, trpko energična in naravnost genialna pri Prokofjevu. To je bila res glasba, “ki se vseh dotika”.
