Znanje je edina stvar, ki ti je ne more nihče vzeti
Za pravnico, profesorico Verico Trstenjak, velja, da je verjetno poznana v tujini prav toliko kot v Sloveniji. V svoji bogati karieri je počela že veliko stvari. Poklicno pot je začela v slovenski Skupščini, predhodnici današnjega Državnega zbora, pozneje na Ministrstvu za izobraževanje (vodja pravne službe in državna sekretarka), zraven tega pa je počela še veliko drugega, zlasti znanstvene narave, na domačih in tujih univerzah. Bila je generalna sekretarka Bajukove vlade, kjer so mnogi, tudi ministri, hitro opazili, da se z njo ne da delati po domače, da ne gre nič mimo predvidenega reda in da sploh ne gre za osebo plašnega značaja. Seveda, saj je doma iz Prlekije, za Prlečke pa velja, vsaj tiste, ki jih poznam, da so zelo podobne Brikam.
Vrh njene kariere je prišel z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, ko je zasedla mesto sodnice prve stopnje na Sodišču EU v Luxembourgu, še pred iztekom tega mandata pa še mesto generalne pravobranilke (avocat general) pri isti instituciji, kar je doslej najbolj ekskluzivna funkcija, ki jo je zasedel kakšen Slovenec. Žal pa ni opaziti, da bi koga v Sloveniji njene bogate izkušnje in vedenje zelo zanimale. Tako je po vrnitvi iz Luxembourga postala profesorica na državni univerzi na Dunaju, kjer na tamkajšnji pravni fakulteti med drugim predava tudi evropsko potrošniško pravo in pravo človekovih pravic v EU. Predava tudi na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici, kjer je tudi članica upravnega odbora Univerze v Novi Gorici.
Velikokrat pa se nanjo obračajo novinarji, zlasti ko gre za tako imenovane “evropske” teme, saj zna o vsakem problemu zavzeti zelo jasno stališče, ki ne pušča veliko dvomov, obenem pa vsakomur naravnost pove, kar mu gre. Kot sogovornica je izjemno zanimiva oseba; vse, kar zna povedati, je dejansko težko stlačiti v en sam intervju. Čeprav je velika svetovljanka, se sama predstavi zelo preprosto: pravnica Verica iz Slovenije, sicer bolj aktivna v EU, trenutno na Dunaju, z glavo Evropejka, po srcu pa Slovenka. Sam bi si drznil dodati, da je kot oseba tudi precej neskromna, in to v pozitivnem smislu, saj se ta neskromnost kaže predvsem v zahtevnosti do sebe. Takim ljudem se pa menda ni treba skrivati za lažno skromnostjo.
Začniva pri vašem poklicu. Zakaj ste se odločili za pravo, kaj je pri tem tako pritegnilo vaše simpatije?
Za pravo sem se odločila predvsem zaradi zasledovanja cilja pravičnosti. V moji domači vzgoji je bilo veliko poudarka na vrednotah in ena od vrednot je bila tudi pravičnost. Pravičnost, ki naj ti bo vedno vodilo, ki naj te vedno spremlja, ker je to tisto, kar ti omogoča, da lahko živiš na neki način tudi sproščeno, z drugimi in s sabo. Moj oče je imel nekaj vrednot, ki jih je skoraj dnevno poudarjal. Imel je status borca NOB, a ni želel imeti borčevske pokojnine, ker je dejal, da se je boril za domovino, ne za pokojnino. Enostavno se mu ni zdelo pravično, da bi za to jemal pokojnino. Drugo tako vodilo je bilo znanje. To so vedno ponavljali pri nas doma: znanje je edina stvar, ki ti je ne more nihče vzeti.
Poudarjanje znanja kot edinega dobrega, ki ga ne more nihče vzeti, kar so vedno omenjali pri vas doma, pa diši malce po judovstvu. Judje so vedno govorili iz izkušenj, da je potrebno vlagati samo v to, kar lahko vsak hip zgrabiš in greš.
Moj oče se je zelo zavedal pomena znanja. Bile so družine, v katerih so se veliko posvečali pridobivanju premoženja za otroke. Pri nas pa pridobitništvu niso dajali posebnega pomena.
Študirali ste na pravni fakulteti, na fakulteti torej, kjer je bilo veliko pridnih, marljivih deklet, o katerih je šel glas, da so dejansko samo to. Ali lahko sebe opredelite kot “piflarco”?
Za klasično piflarco v bistvu ne, čeprav je vprašanje, kaj je to sploh piflar. Jaz sem tip človeka, ki je izredno dobro organiziran. To se je začelo že prej, potem pa cel študij in še zdaj. Jaz vstajam vsak dan ob pol sedmih zjutraj, tudi ob nedeljah, imam svoj ritual, kaj preberem, naredim, tako da je to za ljudi, ki živijo z mano, lahko tudi obremenjujoče. Vedno imam dan zorganiziran vnaprej, da imam čas dobro izkoriščen. Tako je bilo tudi v času študija, zato sem izpite zaključevala zelo hitro. A v resnici ni pomembno, kaj študirate. Pri vsakem študiju je treba knjigo enkrat prebrati, če si zelo pameten, če si malo manj, jo je treba dvakrat, nekateri pa jo morajo prebrati tudi petkrat. Ampak vsaj enkrat jo treba prebrati, ne glede na vrsto študija.
V gimnaziji so vas menda poskušali navdušiti za študij medicine, drži?
Ja, v gimnaziji so me skušali prepričati, da bi šla na medicino, ker je takrat v občini Ormož primanjkovalo zdravnikov. Na celem tistem območju je manjkalo zdravnikov in jih je bilo zato precej iz Hrvaške. Zato so tudi mene kot odlično dijakinjo poskušali prepričati, vendar sta mene pravo in pravičnost nekako bolj pritegnila.
A ne glede na to, kar ste si izbrali za študij, ne bi rekel, da ste stremeli k lažjim življenjskim potem. Rekel bi celo, da so vas vedno privlačile nove smeri, ki jih ni še nihče preplezal, če se izrazim v jeziku alpinistov.
To je res. Nisem se ustrašila zastaviti si visokih ciljev in jih poskušati doseči. Je pa res, da včasih kakega cilja, ki si ga zadaš, ne dosežeš. Ko so vprašali Einsteina, kolikokrat se je že zmotil, zakaj ne odneha, je odgovoril, da nikoli: vedno znova pa je ugotovljal, da kakšna pot ni prava. In tudi jaz sem si zastavljala različne cilje, večinoma sem jih dosegla, večino tistega, o čemer sem sanjala. Ampak nisem pa dobila, na primer, vseh štipendij, za katere sem se prijavila … A to je normalno, to je del rasti, zorenja. Umetnost življenja in uspeha je tudi v tem, da po padcu greš dalje.
Tukaj imam v mislih tudi vašo kandidaturo za evropsko sodnico leta 2003, ko je veliko uglednih in znanih slovenskih pravnikov presenetljivo zadržalo korak in na koncu sta za to ugledno funkcijo kandidirala sama s profesorjem Ilešičem.
Bilo je tako, ampak takrat te funkcije med slovenskimi pravniki še niso bile tako znane, EU je bil nekaj novega. Če sem čisto iskrena, tudi sama nisem imela zelo velikega interesa za to mesto, ker sem bila takrat pri nekem projektu v Hamburgu in sem od tam šla neposredno v Luxembourg. Bila pa je to ena od pomembnih možnosti, ker sem se takrat že kar nekaj let ukvarjala z evropskim pravom. Pozneje, za naslednje razpise se je interes v Sloveniji zelo povečal, vendar so visoki pogoji za te položaje marsikoga odvrnili. To je, žal, nekako v skladu z našo mentaliteto, da se bojimo porazov. A če nisi izbran na neko funkcijo, to ni noben poraz. Kvečjemu je lahko dejstvo, da ni izbran, frustrirajoče za najboljšega kandidata. A to se po navadi dogaja v domačih zgodbah.
Je bila vaša kandidatura pogumno dejanje, če jo pogledate iz perspektive poldrugega desetletja?
Mislim, da je bilo pogumno dejanje, ker je bila funkcija nepoznana, potrebno se je bilo preseliti in jaz sem takrat imela tudi leto dni starega otroka. Veliko ljudi me je spraševalo, kako sem si upala, drznila iti v Luxembourg. Ampak z druge strani, in to sem takrat poudarjala, to ni bilo posebno pogumno dejanje, če bi ga primerjala s pogumom navadnih delavcev, ki so odhajali na delo v Nemčijo, v povsem nepredvidljivo okolje, za nezanesljivo plačo …
Novinarji vas velikokrat, nekateri kar redno, sprašujejo za mnenje o tem in onem in vi odgovarjate, zdi se tako, brez dlake na jeziku. Se ne vprašate včasih, pri sebi, če je pametno povedati vse tako odkrito in naravnost?
To drži. Vem, da si s svojim javnim nastopanjem, tudi kritičnim do vsakokratne oblasti, zapiram marsikatera vrata v Sloveniji, vendar jaz čutim to kot moralno dolžnost, pa tudi kot dolžnost intelektualca, obenem pa je to dolžnost do moje domovine. Jaz sem dobila v Sloveniji znanje od osnovne in srednje šole pa do fakultetne izobrazbe in sem domovini hvaležna, da me je izšolala. Zato se moram oglašati, če mislim, da kaj ne deluje prav, da je treba kaj izboljšati. Čeprav vse v Sloveniji, šolstvo, zdravstvo itd. ni tako slabo, kot si mi domišljamo.
Moram omeniti profesorja Žgajnarja, ki je nekoč, ko je bil prorektor na univerzi v Ljubljani, rekel, da ima danes inteligenca, torej izobraženci, enako vlogo pri vodenju narodov, kot so jo včasih imela plemstva.
Lahko takoj rečem, da nimam občutka, da Slovenijo vodi inteligenca. Slovenijo vodijo neke tako imenovane elite, če se lahko ta beseda sploh uporablja, ki so elite, ker so trenutno na neki funkciji in so tja prišle po nekem naključju, po političnih ali sorodstvenih zvezah. Dejansko bi potrebovali neko intelektualno elito, ki bi državo res vodila.
Kakšen je vaš pogled na proces združevanja Evrope, ki mu, vsaj trenutno, pravimo Evropska unija? Gledano v širšem zgodovinskem kontekstu, ne da bi dajali preveliko težo zapletom v zadnjem desetletju …
Mislim, da se bo ta proces med državami še krepil in se bo EU širil. To vidim zelo pozitivno. Osebno podpiram še močnejše povezovanje med državami.
Torej ste evropska federalistka?
Tako je, v bistvu sem, jaz sem zelo pro-evropsko orientirana. Vendar je potrebno na drugi strani skrbeti za narodno identiteto in identiteto držav, tudi kar se tiče jezikov in drugih raznovrstnosti. EU sam se okoli tega zelo trudi, če samo pogledamo pico napolitano, ki je v EU zaščitena.
… konec koncev je tudi spor o teranu dejansko spor o identiteti …
Tako je. Zdi se mi, da je v povezavi z EU toliko prednosti, na področju zaščite potrošnikov, prostega pretoka blaga, da živimo brez kontrole na mejah, in da imamo druge pridobitve; včasih so o tem narodi lahko le sanjali. Sicer je težko reči, kaj je tisto najpomembnejše pri EU, a mislim, da so poleg Schengena in skupnega trga v samem vrhu še vrednote pravne države in socialne države. V zadnjem letu sem imela predavanja v Avstraliji, Kanadi in ZDA ter Singapurju in kakor koli gledam te raznovrstne dežele, še dolgo ne bodo blizu EU v smislu socialne pravičnosti. EU je poleg stabilnosti in varnosti, ki jo imajo tudi prej omenjene države, dosegel tudi zavidljivo raven socialne države, ki je drugje nimajo in je ne bodo še dolgo časa dosegli, ne glede na gospodarsko razvitost.
Ampak poglejte, vedno znova ljudje dvomijo o EU, vsi vidijo v njej en sam birokratski kolos. To je pravo gojišče za populiste vseh vrst. Češka, Madžarska, Poljska …
To je tudi zato, ker o EU v medijih pišejo samo slabo, ali pa deset slabih novic in eno dobro, čeprav bi si zaslužila obratno. Ko so npr. odpravili dražje gostovanje v tujih mobilnih omrežjih (roaming), so o tem sicer nekaj pisali, a zdaj se nihče več ne spomni, kako je bilo prej, ko je bilo potrebno gostovanje plačevati. In to je uspeh EU! Da ne govorimo o varnosti in kakovosti hrane, s katero se prej v marsikateri državi niso ukvarjali.
Tudi mnogi intelektualci težko najdejo lepo besedo za EU.
Ja, ampak to so vedno neke splošne kritike, nič specifičnega. To ne deluje, to ni prav … pa naj plačujejo carino za vse, kar kupijo v Avstriji in Italiji, če mislijo, da jim bo lažje.
Saj ne, da bi jaz videla EU kot nekaj optimalnega, nikakor ne. V primeru migrantske krize je EU popolnoma odpovedala, pa mislim, da tudi trenutna Komisija nima vizije in je malo izgubljena. A ni kriva samo Komisija, veliko so krive tudi države članice: za vsak predlog Komisije se jih najde pet, ki se z njim ne strinjajo. Ali, kot je nekoč rekel predsednik Juncker: ne moreš biti v EU samo takrat, ko sije sonce, ko dežuje, pa ne …
Navadno ljudje, ko gledamo sodnike, vidimo neko oddaljenost od navadnega življa, morda vzvišenost. V Luxembourgu je to še malo bolj teatralično: na začetku razprav se sodni sluga zadre “la Cour”! (“Sodišče”!), vsi vstanejo, potem pa skozi neka ločena vrata vstopi senat sodnic in sodnikov, kot da so prišli z drugega planeta. Malce ta nemški pristop …
To je vprašanje tudi distance, ki mora vedno biti, zato tudi sodniki sedijo višje. Tako je tudi v Avstriji. Če sedi sodnik pol metra stran, čez mizo, je to vse bolj domačno. Tega ne povezujem s strahospoštovanjem, bolj z nekim spoštovanjem in poudarjanjem neodvisnosti, tudi avtoritete v smislu spoštovanja prava in pravičnosti.
Ko ste bili sodnica in pozneje generalna pravobranilka, ste imeli službo, ki je bila zelo naporna, stresna, delavniki so dolgi, neskončni. Veliko sodnikov podleže teži svoje službe, velikokrat jih ta tudi telesno načne. Kako ste se vi spopadali s tem problemom, kako ste pazili nase, in končno, tudi na svojo družino?
Ta služba je bila zelo naporna, sicer odlično delovno okolje, izredno kolegialni odnosi, a vseeno zelo naporno delo. Jaz sem to premagovala, zopet pravim, z dobro organizacijo, nikoli nisem čakala s pisanjem do zadnjega roka. Vedno sem osnutke sodb ali sklepnih predlogov napisala nekaj dni prej, potem pa sem samo še premišljevala o finesah. Sicer pa sem se posvečala kulturi, pa tudi po naravi sem optimist in sorazmerno močna oseba, da se ne dam kar tako (smeh).
Koliko energije vam je pobralo delo v francoščini, ki je uradni delovni jezik sodišča? Pri sodiščih ni uporabe jezika “na približno”, treba se je izražati zelo precizno in razumeti jezikovne nianse, vi pa ste študijska leta prebili predvsem med nemškimi knjigami.
Delo v francoščini je bilo zame zelo težko, ker je bil to zame četrti jezik. Vse delo in priprave so vzele več časa. Je pa res, da sem pozneje, ko sem bila pravobranilka, pisala sklepne predloge v nemščini, kar mi je bilo veliko lažje, in sem imela zaradi tega to službo še raje. Seveda interni delovni jezik ostaja francoščina.
Kaj vam je bilo pri vašem delu na sodišču EU najbolj všeč in kaj vam je povzročalo frustracije?
Najbolj všeč mi je bilo, da so bili na sodišču izjemno zanimivi pravni primeri, ki se tičejo vsakdanjega življenja, in da s svojim delom vplivaš na življenje 500 milijonov ljudi. To je bilo tudi izjemno obremenjujoče, saj sem bila veliko v primerih pravic potrošnikov ali delovnega prava. Na primer pravice kupcev, ki nekaj kupijo on-line, ali pravice delavca, ki je celo leto na bolniški – ali ima pravico do dopusta? To je težko odločati, a po drugi strani imaš priložnost, in to je bila najmočnejša motivacija, da nekaj lahko v družbi spremeniš, da pomagaš narediti korak naprej. V Luxembourgu me je morilo samo deževno in sivo vreme.
Katera od dosedanjih služb vam je ostala najbolj pri srcu?
O, vsekakor ta v Luxembourgu, ko sem bila generalna pravobranilka. Čeprav sem po srcu znanstvenik, rada sem na univerzi, rada delam s študenti, pišem … to me napolnjuje.
Akademski ljudje ste v veliki meri nekakšne dvoživke: poučujete mlade, zraven pa delate še kaj drugega. Tudi zapustite univerzo in se ponovno vrnete, kot ste to storili vi. To zahteva veliko od človeka, drži?
Seveda, tudi od profesorjev veliko zahtevajo. Ko sem zopet začela delati v Avstriji, sem potrebovala na začetku nekaj časa za prilagoditev zopet na delo na univerzi v nemščini. Ampak akademsko delo pušča vendarle več svobode, ki je delo sodnika sploh ni dopuščalo.
Moram pa povedati, da je prava in popolna neodvisnost povezana tudi s finančno neodvisnostjo. Na sodišču EU so sodniki dobro plačani, zato verjetno tam ne bomo srečali škandalov.
Ali so ti ljudje, sodnice in sodniki, s katerimi ste delali na sodišču, imeli kakšno izrazito skupno točko, razen tega, da so bili vsi pravniki.
Zanimivo je bilo že to, da so bili sodniki iz 28 držav, z različnih fakultet, iz pravnih kultur, civilizacijskih okolij, religij; skratka, izjemna pestrost! Lahko pa rečem, da so bili vsi ti ljudje izredne osebnosti.
Če se spomnim sodnika Lenaertsa iz Belgije, on je name naredil zelo močan vtis, ko sem nekoč govoril z njim. Razume menda 11 jezikov … Prebral pa je sodbo v zadevi Detiček kar v slovenščini.
On je velika osebnost. Sicer ne obvlada slovenščine tako dobro, ampak se je naučil našega jezika v zadostni meri, da je lahko prebral to sodbo v jeziku postopka, ker je s tem hotel pokazati odnos, spoštovanje do Slovenije, ko je prišla na evropsko sodišče prva slovenska zadeva. Tudi sicer ima Lenaerts rad Slovenijo. Lahko bi sodbo mirno bral v francoščini kot drugi sodniki, a si je vzel nekaj ur časa, da je sodbo kar nekajkrat prebral.
Vi ste po duši civilistka. Zakaj ne npr. kazensko pravo, to je vendar bolj razburljivo? Vašemu karakterju bi prej to pripisal.
Veste, zakaj me kazensko pravo ni pritegnilo? Ko sem bila na sodišču, kot pravosodna pripravnica, so bili v kazenskih zadevah sami neki tatovi iz trgovin. In ni mi bilo do tega, da bi se kot sodnica ukvarjala s temi ljudmi, ki so se mi dejansko smilili. Ko sem pozneje delala magisterij iz mednarodnega zasebnega prava, sem prišla v stik z Avstrijo, ki se je takrat, leta 1992, že pripravljala na vstop v EU. Takrat sem se začela ukvarjati z evropskim pravom na dveh poletnih šolah…
Sojenje OJ Simpsonu bi bil torej pravi izziv za vas?
No, kaj takega bi verjetno bilo (smeh).
V čem je evropsko pravo oziroma pravo EU tako posebno v primerjavi z nacionalnimi pravi ali mednarodnim pravom?
Dejansko je evropsko pravo podobno nacionalnemu pravu, le da na nekem drugem nivoju, na nivoju celotne Evropske povezave. Nekaterih področij v pravu EU ni, recimo družinskega prava, ker so razlike med severom in jugom Evrope, če se ustavimo samo ob vprašanju istospolnih porok, prevelike, da bi se tega sploh lotili harmonizirati. Verjetno bo družinsko pravo zadnje področje, ki se bo uskladilo na nivoju celotne povezave.
Je pa pravo EU nekakšen hibrid med celinsko in anglosaško pravno mislijo in tradicijo.
Vsekakor, tudi zaradi učinka sodb, čeprav so te pisane po francoskem vzoru. Sistem predhodnih vprašanj, kjer sodišče deluje kot ustavno sodišče, je unikum, izredno pomemben unikum. Sodišče je dejansko neki vzporeden zakonodajalec, še zdaleč ni pasiven opazovalec.
Tudi predpisi EU so malce drugače napisani kot nacionalni. Nam, kontinentalnim ali, če želite, avstro-ogrskim pravnikom to pogosto povzroča težave, ker v evropskih uredbah ni vse taksativno in podrobno napisano, pač pa je potrebno poiskati neki globlji pomen, katere cilje so oblikovalci ob sprejemu zasledovali itd. In tukaj pride do izraza pravi miselni napor pravnika, če ga je sposoben. Ne pa da pravnik zgolj poišče pravi člen in pravo alinejo in je zadeva rešena.
Tukaj je treba poudariti dve stvari. Prvič, da je to res in da daje tak pristop anglosaškemu pravniku več samostojnosti, a tudi več odgovornosti. Po drugi strani pa vas moram popraviti, da ni res, da mora pravnik samo poiskati črko v zakonu; to je ravno napaka slovenskih sodnikov in jih zato kritiziram, ampak mora zakon razlagati širše. Tudi kaj je bil namen zakonodajalca, kaj pove sistematična razlaga, zgodovinska razlaga, in to povezati še z nečim, kar mora biti vodilo vsakega sodnika, to je pravičnost. Ali je neka izvršba na hiši zaradi 300 evrov dolga dovoljena, kot smo imeli primer pred kratkim (primer Vaskrsić, op. avtorja), je vprašanje, ki ga noben sodnik sploh ne bi smel postavljati. Vprašati bi se moral, ali je tak ukrep sorazmeren, in poiskati neko drugo, manj obremenjujočo pot ali pa predlagati spremembo zakona oz. ustavno presojo. Slovenski pravnik pa zgolj sledi črki zakona, kar je povsem narobe.
Ne moreva mimo brexita, čeprav sva se ga posredno že dotaknila, ko sva govorila o slabi podobi EU. Kako vi razlagate dejstvo, da so se ljudje v Združenem kraljestvu sploh odločili za izstop iz EU?
Do tega je prišlo zato, ker so mlade generacije politično nezainteresirane. Brexit je bil izglasovan zato, ker niso glasovali tisti, ki so bili proti. Podobno kot pri nas na volitvah za predsednika države. To, da nekoga izvolijo na tako visoko funkcijo z 18 % glasov vseh volivcev, je s stališča demokracije obžalovanja vredno. To pa seveda ne pomeni, da se z izvolitvijo ne strinjam. Mislim, da je zmagal ustrezen kandidat, demokrat. To je problem mladih generacij, tudi javnosti, medijev, kako ljudi obveščajo o pomenu volitev.
Eden od razlogov zagovornikov brexita je bil ravno v tem, da hočejo obnoviti britansko suverenost, da jim ne bo razsojalo “neko sodišče v Luxembourgu”. Če bodo hoteli trgovati z Evropo, se temu ne bodo nikakor mogli izogniti.
Britanci sploh niso dojeli, v čem je bistvo brexita, kam vstopajo in kaj bo to zanje pomenilo. Tudi sama premierka Mayeva je dajala povsem neutemeljene izjave …
Če EU propade, če je kaj takega v dobesednem smislu sploh mogoče, se bo EU pravo obdržalo?
Če že EU kot institucija propade, potem bodo določene države še vedno ostale skupaj in mislim, da bodo še naprej uporabljale te predpise, vsaj deloma ali vsaj določena področja. Celo področje kazenskega prava, npr. skupni priporni nalog, se je pokazalo, v času povečane grožnje terorizma, kot zelo koristno.
Vas v Sloveniji ni nikoli zanimala sodniška funkcija ali kakšne druge funkcije v sodstvu, vsaj jaz nisem zasledil česa takšnega.
V bistvu me je, zato sem sploh šla na sodišče, na pravosodni izpit. Ko pa sem bila sodniška pripravnica, sem videla, da to, s čimer se ukvarjajo sodniki, kraje po trgovinah ali sosedski spori, ni zame. Ko sem študirala na magisteriju, sem ugotovila, da mi je akademsko delo bližje. Dejansko sem šele takrat dobila tisto svojo pravo pot.
Je morda Ustavno sodišče pravi izziv za vas? Strokovne kvalifikacije in drugi formalni pogoji pri vas niso vprašanje …
To sem enkrat že povedala: to je v bistvu še edina funkcija v Sloveniji, ki bi me zanimala. Tega ne izključujem.
Kaj pa katera od izvršilnih funkcij? V vladi ali kaj podobnega?
Ne, to me ne zanima.
Saj tudi ni dobro, da bi bilo v vladi preveč profesorjev. Nemci imajo pregovor “Drei Professoren Stadt verloren” (trije profesorji in je z državo konec).
Veste kaj, če je profesor dober manager, potem je dober tudi za ministra. Če pa še sam sebe ne zna zorganizirati …
Pri vaši poklicni poti kdo so bili vaši profesionalni zgled, ali vsaj koga najbolj cenite znotraj svoje stroke?
Zagotovo jih je več. Znotraj moje stroke predvsem tisti, ki niso zgolj črkobralci zakonov, ampak jih vodijo tudi druge metode razlage prava ter zlasti tudi sledijo pravičnosti. Primer takega zglednega pravnika je sedanji predsednik evropskega sodišča Lenaerts. Ampak če se spomnim še iz svojega otroštva, ko me je oče večkrat spodbujal brati življenjepise, mislim, da je moj največji zgled fizičarka in kemičarka Marija (Marie) Curie. Ne le po znanstveni poti, tudi kot značaj, kako se dosega cilj, glede vztrajnosti … Knjigo o njej imam še zdaj na svoji delovni mizi.
Kateri od nekdanjih kolegov iz Luxembourga se vam je najbolj vtisnil v spomin?
Težko bi izdvojila katerega, ampak če že moram, potem je to že prej omenjeni sodnik Koen Lenaerts, nekdanji profesor prava iz belgijskega Leuvna.
Kako to, da se po izteku mandatov v Luxembourgu niste vrnili v Slovenijo, na fakulteto v Maribor ali Ljubljano?
Takrat pač ni bilo prostora. Obe fakulteti sta mi odgovorili, da nimata mesta zame. Samo zame to niti ni bilo tako pomembno, ker sem imela ponudbe tudi iz tujine. Sama iz sebe nočem delati žrtve zaradi tega. Mi je pa žal za mnoge mlade, ki hočejo priti nazaj v Slovenijo, z vsem svojim znanjem in izkušnjami, pa se nimajo kam vrniti. Za te bi morali poskrbeti!
Kaj vam je najbolj všeč od umetnosti: glasba, literatura …?
Likovna umetnost! Ko se zdaj pogovarjava, ves čas gledam te čudovite čipke Eve Petrič na oknih kavarne. Tudi glasba: lahko začnemo pri operah, najbolj mi je všeč Bizetova Carmen, zlasti na Dunaju grem večkrat v opero. Ampak veste, jaz sem človek, ki gre redno v opero, a tudi na koncert Prifarskih muzikantov ali pa poslušam Čuke. Jaz se ne delam, da poslušam le nekaj, kar naj bi bilo moderno, ampak, kar je meni všeč. Večkrat, ko gledam slovenske državne proslave, se vprašam: kaj ima to z našo domovino? Zakaj ne dajo na program nekaj povezovalnega, nekaj, kar nas povezuje z našimi koreninami? Kar se pa knjig tiče, sem se vedno posvečala strokovni literaturi, tako da sem leposlovje morda, žal, malce zanemarila. Ampak, če se vrnem na začetek, likovna umetnost, vizualna estetika, je na prvem mestu.
Če bi se ozrli nazaj, v obdobje slovenske pretekle in polpretekle zgodovine, koga prepoznate kot zelo pomembno in pozitivno osebnost za naš prostor?
Hm, naj bo en moški in ena ženska – tudi pomembne ženske so oblikovale našo zgodovino. Zato Rudolf Meister in Marija Terezija.
Kaj pa v svetovnem smislu, katere so tiste zgodovinske osebnosti, za katere bi lahko rekli, da najbolj izpolnjujejo vaš ideal družbenega, voditeljskega, morda tudi znanstvenega bitja v smislu Aristotelove zamisli dela za skupno dobro?
Glede na to, kako je vprašanje postavljeno, je temu blizu mati Terezija. In prej omenjena Marie Curie. Od še živečih pa papež Frančišek.
Katere lastnosti teh ljudi so tiste, ki jih po vašem mnenju najbolj primanjkuje danes v Sloveniji?
Zagotovo povezovalnosti oziroma stremljenja za skupnim dobrim, spoštovanja vrednot. Predvsem pa je v Sloveniji preveč kritike brez argumentov.
Ne zveni to malce kot Miro Cerar?
No, tega zagotovo manjka. Samo morate to tudi živeti. Če kot predsednik vlade govorite o povezovalnosti, hkrati pa v celem svojem mandatu na pomembne funkcije ne predlagate nikogar kot samo ljudi iz svoje stranke ali vladne koalicije, potem zagotovo niste povezovalen premier. Še večji problem je neupoštevanje kakovosti predlaganih kandidatov ter moralnih standardov članov vlade (plagiati, neupravičena izplačila itd.). Ni pomembno le, kaj kdo govori, ampak, kaj dela.
S kom bi vi naredili intervju?
Ravno s papežem Frančiškom.
Na vrsti je reševanje sveta, kar pomeni, da sva prišla do konca intervjuja. Kaj vas najbolj skrbi glede prihodnosti človeštva?
Z eno besedo je to težko zaobjeti, ker je tega preveč. Okolje je eden od takih problemov, tudi migracije. Skrbi me tudi to, da en del človeštva tako neizmerno bogati in da pri tem nima nobene meje, ne glede načina ne glede obsega bogastva. Nekdo ima že toliko in toliko milijard premoženja, pa vseeno išče poti za bolj ceneno proizvodnjo. V Indiji, recimo, kjer mizerno plačuje delavce. Neki proizvajalec telefonov skriva silne milijarde v davčnih oazah, kar pomeni, da bi bili lahko njegovi aparati bistveno cenejši, kot so. Po drugi strani pa vsi prispevamo k temu, ker kupujemo te drage telefone. Hodimo na tekme, kjer so igralci bistveno bolje plačani kot npr. Angela Merkel, ki drži v rokah ključne odločitve. Pa tudi najboljši razvijalci zdravil ali inženirji so slabše plačani od najboljših nogometašev. S tem mešamo med sabo bolj ali manj pomembne vrednote. Treba je vendar ločiti, kaj je za prihodnost človeštva bolj in kaj manj pomembno.
Preberi tudi
