Življenjska vera je močna, osebna in cerkvenostna
Prav na dan obletnice koncila in ob začetku leta vere je bilo 11. oktobra v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici t. i. predavanje za utrjevanje duha, ki ga je kulturni hram organiziral skupno s štandreško dekanijo in Skupnostjo družin Sončnica. Prelat Renato Podbersič, po rodu iz Vrtojbe, je po uvodnih besedah Mirjam Bratina govoril na temo Verujem. Veruješ?
Kaj je vera?
Veliko izkustev je v življenju človeka, eno temeljnih pa je verovati, je dejal predavatelj. Ni človeka na zemlji, ki ne bi imel vere oz. verovanja v nekaj. Z gledanjem, poslušanjem in prijemanjem niso izrabljene vse možnosti, ki so nam dane, kajti vera je stik s stvarnostjo, ki je drugačna, globlja kot gledanje. “Tudi ljubezen presega oprijemljiva dejstva”. V Stari zavezi je izkustvo vere poimenovano s številnimi besedami, ki se nanašajo na drže, kot so zaupanje, varnost in upanje v Boga, v bitje, ki presega človeka in je večno. Samo v Bogu človek lahko najde varno sidro, na njem lahko zgradi svoje bivanje. V starozaveznem jeziku verovati pomeni odgovoriti na Božje delovanje. Bog se človeku razodeva kot tisti, ki ga ljubi in mu je zvest. Bog ga išče in notranje nagovarja. Človek, ki je od Boga ustvarjen, v sebi nosi pečat hrepenenja po Bogu. “Kot otrok, ki išče starše in se k njim vrača”. Verovati pomeni reči Bogu 'da', zgraditi svoje bivanje na njem. Zato moramo spoznati njegovo odrešenjsko delovanje, ki se razodeva v človeški zgodovini. “Ne verujem v nekaj, ampak v nekoga”. V knjigah Nove zaveze je vera odločilen odnos človeka z Bogom. Kristjan je tisti, ki veruje v Boga Jezusa Kristusa. Ni dovolj se ustaviti pri tem, da je bil Kristus dober in moder človek, zanimiva osebnost. Verovati pomeni sprejeti pričevanje o Jezusu, tudi o križanem in vstalem Bogu. “Križ ljudje najraje zavračajo, raje kot v vstajenje pa verjamejo v reinkarnacijo”. Vera je tudi “tvegana pustolovščina”, saj lahko ustvarja vznemirljive temine v našem razumu, ker Boga z razumom ne moremo do kraja razumeti. Vera je podarjena, zahteva pa, da se zanjo trudimo, sicer lahko gre mimo nas. Vera ni samo odpoved in žrtev, a tudi polnost in neizmerna obogatitev, “največ, kar lahko človek v življenju doseže”. Veren človek se zaveda, da zanj skrbi izredno dobri Bog, s katerim se lahko pogovarja. Kdor ne moli, lahko pride do intelektualne vere, a Boga ne doživi v toplini, ki jo doživljajo ljudje, ki se pogovarjajo. Vera zahteva od nas tudi moralna dejanja. Krščanska vera je osebna, hkrati pa tudi občestvena, cerkvenostna, zahteva neko javno vidnost. Kristjan ve, da je svet brez Boga tudi svet brez upanja. Nujnost Boga za svet in v svetu je tudi največje družbeno in politično vprašanje, ki postavlja kristjane pred dolžnost soodvisnosti: spoštovati morajo pluralizem, vendar obstajajo vprašanja, o katerih ni pogajanj, jih ne smemo pohoditi, sicer porežemo vejo, na kateri sedi človeštvo.
Današnja vernost
Danes vero večkrat opredeljuje šibko versko znanje. Ni stalnega verskega poglabljanja, zato “ostajamo z otroškimi pojmovanji” tudi v odraslih letih. “Če vero jemljemo zgolj kot navado, običaj brez globljih korenin, smo jo deformirali”. Vero tudi pojmujemo kot servis, uslugo, ki se plača. V družini mnoge probleme verske vzgoje prepuščamo drugim, zlasti Cerkvi, pa tudi starim staršem, ki ne morejo biti kos sodobnim potrebam otrok. Pomembni so starši! “Če očetje ne bodo prevzeli bolj aktivne vloge v verskem oznanilu v družini, ne bo verskega preporoda”. Nadvse pomembno je otrokom dajati zgled. Na družbeni ravni je problem v tem, ker je vera pretrgala s tradicijo, opustili smo molitev, mašno povezavo z rajnimi, doslednejšo postno prakso, čut za materialno pomoč v župniji. Zdi se, da je vera nekaj obrobnega, sekundarnega v osebnem, zakonskem, družinskem in javnem življenju, ne kot neka dodana vrednost vsem tem razsežnostim; v naših glavah se zdi “nekaj manjvrednega, za bolj nešolane ljudi, za tiste, ki niso aktivni v družbi. Kot taka ni vredna sodobnega, zrelega človeka. Če veruješ, si manj kot drugi, si zaostal”. Danes je bolj popularna vera akcije, bolj površinska, manj kontemplativna. Danes vera nima mesta v javnem življenju, porinjena je v privatni sektor. Cerkev sama se danes kaže v neprilagajanju potrebam sodobnega sveta; župnije se premalo povezujejo, duhovniki s težavo prepuščajo delo laikom. Pri prednostnih nalogah so še vedno preveč v ospredju materialne zadeve, manj pastoralne.
Vzroki za takšno stanje
Eden od vzrokov je oddaljevanje človeka od živega stika z naravo. Nismo dovolj v harmoniji z njo, ki močno govori o Bogu, ni več stika z naravnim krogom rojevanja in umiranja. Sodobni človek je obrnil na glavo svet vrednot, umaknil se je iz sveta duha in tako nazadoval v kakovosti človeških in duhovnih odnosov. Zanaša se le na lastne sposobnosti, kjer je zelo nemočen. Vzroki so še zasičenost s sodobnimi mediji, ki ne dovolijo prostora in časa za poglobljenost, vedno manjša samostojnost človeka pred družbo, nepovezanost oznanjevalcev s svetom kulture, družbenim dogajanjem, ekonomijo in politiko. “Gre za vključenost božjega v svetno”, da pride npr. v ekonomijo tudi pošten človek. Nemoč družbe in Cerkve pri naglem prehodu iz kmečke v industrijsko in poindustrijsko ter internetno družbo je nadaljnji vzrok. “Pri oznanjevanju vztrajamo v Cerkvi pri marsičem na ravni kmečke kulture”. Oznanjevalci tudi ostajajo ob strani družbe in življenja, bojijo se stika s človekom, ohranjajo nek umetni položaj biti nad vsem, v praksi se izolirajo in postajajo neživljenjski. Tako Cerkev ni več pomemben dejavnik prenove duhovnega stanja v družbi.
Izhod iz tega stanja
Na osebnem področju je pomembno razbiti stereotip, da se versko poglabljanje konča z birmo. Potrebno je narediti izbor, kaj berem, kaj poglabljam. Brez osebnega stika z Bogom ne more biti žive vere in ne pravega celostnega pogleda na življenje. Vera ni le razumska, biti mora del življenja, ki se kaže tudi v dejanjih ljubezni. Zakonci potrebujejo danes druge zakonce, s katerimi se povezujejo in izgrajujejo svoj zakon. “Danes to ni eksotika, temveč krvava potreba, če hočemo vzdržati”. Za družino moramo najti čas. Na cerkvenostnem področju lahko najdemo izhod iz krize v skupnostnih oblikah poglabljanja in izobraževanja. Laični sodelavci v župniji so lahko močni dejavniki in nosilci raznih oblik in načinov verskega poglabljanja. Na ravni bogoslužja ustvarjajmo harmonijo med osebno in skupnostno vernostjo. Cerkev naj se tudi bolj pogumno postavi za pravice obrobnih, zatiranih, zapostavljenih, na stran reševanja sodobnih uboštev in zasvojenosti. Na družbenem področju se ne bojmo pokazati svojega prepričanja. Bodimo malo bolj pogumni in pokončni! Potegujmo se za poštenje, skrb za delavca in majhnega človeka, visoke moralne zahteve, boj za ohranitev življenja. Prerastimo intimistično gledanje na vero, drug drugemu pomagajmo reševati naše duše. Življenjska vera raste, se poglablja in prečiščuje; je močna, osebna in cerkvenostna, usmerjena v javnost in družbo, sicer kristjani nismo kvas ne sol ne luč za ta svet. Takšna je vera, zvesta izročilu in nauku Cerkve, ki pa se v izpovedovanju in življenjskih oblikah prilagaja novim časom ter se v tem vedno znova prenavlja, je sklenil msgr. Podbersič.
DD
Gorica / Msgr. Renato Podbersič o veri
