Zbiranje pomoči za Afriko
Naš prijatelj p. Danilo Lisjak, misijonar v Ugandi, sicer pa te dni doma na Vipavskem, nas je minuli ponedeljek, 6. novembra, poklical in nam rekel, naj pridemo na novogoriški sedež organizacije Karitas, da bomo sami “videli, kako dobri so naši ljudje”.
“G. Danilo je šel nakupit še nekaj rib”! nas je prijazno pozdravila gospa Renata Vončina, ki je s sodelavci pomagala misijonarju pakirati še zadnje stvari, in povedala, da bodo natovorjene “palete” odpeljali najprej do Vipave, kjer so za Danilove reveže v Afriki nabrali tudi nekaj potrebščin.
“Tokrat je g. Danilo nabral predvsem šivalne stroje za šolo za dekleta, a ne samo te; moram namreč povedati, da so se naši ljudje zares izkazali”, je dejala gospa Renata, ki mi je sicer rekla, da je njihovo središče v Novi Gorici odprto dvakrat v tednu. Na pultu so bili pripravljeni paketi za reveže in potrebne iz naših krajev: “To so predvsem muslimanske družine, a vse več je tudi naših, v vsakem paketu so riž, testenine, paradižnikova mezga, moka, sladkor, konzerve z ribami, fižol, grah… ”
Dva moža sta molče spravljala šivalne stroje na “palete”, gospa Renata pa je povedala, da so v stroje dali tudi obleke, predvsem spodnje perilo, tako da je izkoristek vsakega velikega paketa dvojen…
G. Danilo Lisjak je privihral s konzervami rib, ki so jih potem hitro spravili v zabojnik, z njim je bil še sošolec, znani televizijski snemalec Ivo Saksida, ki mu je naredil ob zabojih pomoči tudi kratek intervju, zbira namreč gradivo za nov film o našem misijonarju.
“Hvala vama, da sta tu, brez vas bi ljudje ne vedeli, kako pomembna je njihova pomoč”, je dejal p. Danilo Lisjak, ki je z gospo Renato preverjal še zadnjo dokumentacijo: “Od tu bo tovornjak šel v Vipavo, kjer naložijo še druge stroje, frezo, kosilnico, električni generator in razne črpalke, nato odpelje vse v zbirni center v Piacenzo v Italijo, od koder bodo poslali velik zabojnik v Ugando, sam pa moram biti na ministrstvu v Ugandi že najkasneje v torek, da nam ne bi tamkajšnja birokracija delala preveč težav”.
Potem se je p. Danilo obrnil k meni: “Napiši, da sem se iskreno zahvalil vsakemu posebej, ta pomoč bo potrebna vsem v Ugandi v misijonu, v katerem delam; oblačila, predvsem perilo, pa bom osebno odpeljal na mejo države, kjer smo v zadnjem mesecu dobili več kot milijon beguncev. Noro”!
Potem pa je p. Danilo izrecno omenil pomoč, ki so jo zbrali v Štandrežu, vesel je, naročil nam je, naj pozdravimo župnika, in povedal tudi, da je stanje v goriškem predoru, kjer te dni prenočujejo in živijo begunci: “… veliko slabše kot v Afriki, saj smrdi po urinu in fekalijah, tega vsaj v Afriki nimamo”.
