Zapor tajkunom, pravična država državljanom!
V Sloveniji sta padla še dva nekdaj nedotakljiva gospodarstvenika, ki se ju je od pojava krize dalje prejelo nekoliko bolj zafrkljivo ime, tajkuna. Igor Bavčar in predvsem Boško Šrot sta bila po svoje prva slovenska tajkuna, pa čeprav bi si morali ta naslov zaradi daljše “delovne dobe” zaslužiti drugi oblikovalci slovenskega gospodarstva. Recimo trojica gradbenikov, ki so bili pravnomočno obsojeni v primeru Čista lopata in so v stečaj spravili tri največja gradbena podjetja. Sem bi lahko uvrstili še kar nekaj “težkih kalibrov”, ki so oblikovali slovenski podjetniški svet po svoji podobi, a so se pravočasno umaknili in se (doslej) izognili roki pravice. Potrebno pa je nekaj priznati: v Sloveniji se počasi klima le spreminja. Šrot in Bavčar sta bila peti in šesti primer odmevnejše obsodbe za gospodarski kriminal velikih razsežnosti.
Pozitivni junak – tožilec Jože Kozina
Pred njima so bili pravnomočno že obsojeni Ivan Zidar (SCT), Hilda Tovšak (Vegrad) in Dušan Črnigoj (Primorje), v procesu v zadevi Merkur pa Bine Kordež. Če prištejemo še zdajšnja dva obsojenca, dobimo na kup malodane vsa najbolj zadolžena propadla podjetja (Merkur je sicer še živ, a gre bolj ko ne za umetno ohranjanje pri življenju). V Sloveniji se torej nekaj le premika. Morda res, in ta preobrat v pozitivno smer gre pozdraviti. Šrot in Bavčar sicer še nista pravnomočno obsojena, izrek obsodbe na prvi stopnji pa kaže na zelo strogo držo sodišča. Bavčarju so prisodili sedem let zapora, Šrotu pa pet let in deset mesecev. Rekonstrukcijo dogodkov, ki so pripeljali do obsodbe sodišča, lahko natančeneje preberete v okviru.
Zanimivo pa je postaviti te obsodbe ob bok nekaterim drugim primerom, ki so dvignili precej prahu. Začnimo najprej s človekom, ki je postal pravi “tajkunski eksekutor”: govorimo o tožilcu Jožetu Kozini, ki je v zadnjih letih postal zelo udaren in v javnosti prepoznaven. Specializiral se je v gospodarskem kriminalu in vodil dva od treh naštetih primerov: bil je javni tožilec v primeru Kordež in v primeru Šrot – Bavčar. V Sloveniji velja za temeljitega poznavalca gospodarskih podzemelj in človeka, ki je pri svojem delu zelo natančen in dosleden. Hkrati velja za človeka, ki samozavestno deluje tudi pred mediji in razmišlja s svojo glavo, a je hkrati v javnosti tudi zelo profesionalen. Skratka, tožilec Kozina se je v zadnjem obdobju v očeh slovenske javnosti naslikal kot pozitivna figura procesov proti gospodarskemu kriminalu. Obtožnice, ki jih je sestavil v zadnjih primerih, to dejansko tudi potrjujejo. In tukaj se sklene prvi del zgodbe.
Nekdaj nedotakljivi gospodarji, danes betežni starci
Drugi del zgodbe pa je tisti, ki nam (še vedno) postavlja določena vprašanja. Ko so leta 2008 kriminalisti prvič stlačili v policijsko marico Zidarja, Tovšakovo in Črnigoja, se slovenska javnost ni mogla načuditi. Veljali so za nedotakljive, sami so postavljali pravila, sami pogojevali “igro”. Naenkrat pa so bili izpostavljeni javni osramotitvi. Le nekaj mesecev pred tem je Janša, takrat predsednik vlade, napovedal boj proti tajkunom. Takrat je sicer imel v mislih predvsem Boška Šrota, s katerim sta se politično razšla po prodaji državnega deleža v Mercatorju Pivovarni Laško (njen prvi mož je bil Šrot). V takratnem obdobju se je govorilo tudi o tem, da je spor med politiko in gospodarstveniki postal tako izrazit, da so organi pregona začeli “vestno” zasledovati vse nepravilnosti slovenskih gospodarskih kriminalcev. Resnica pa je najbrž nekoliko drugačna: politika nima tako velikih zaslug, da je lov na kriminal belih ovratnikov postal učinkovitejši. Glavno besedo pri tem je imela huda gospodarska kriza. Tajkuni so iz objektivnih (zunanjih) razlogov izgubili svojo moč. Zaradi katastrofalnega stanja njihovega imperija, so postali lahka tarča politike: posledično je bila pot, ki je peljala do obtožnice in obsodbe na njihov račun, veliko lažja. Skratka, gospodarska kriza jih je malodane uničila, sodni sklep o njihovi krivdi pa je bil samo zadnji odločilni udarec za KO. Vsi omenjeni tajkuni so donedavno zaradi svoje ekonomske moči imeli politiko, javnost in medije v šahu. V trenutku, ko je uplahnil njihov vseobsegajoči finančni vpliv in ko je postalo jasno, da je dotok likvidnosti usahnil, so postali zelo ranljivi. Naenkrat so tajkuni, ki so bili do leta 2008 nedotakljivi gospodarji slovenske stvarnosti, postali betežni starci (Ivan Zidar ali Hilda Tovšak) oziroma zelenci in povzpetniki v pokvarjenem sistemu (Kordež, Šrot in Bavčar). Pravi problem, ki se postavlja po obsodbah, je analiza slovenske stvarnosti, ki je dopustila tak sistem. Obsodbe so, kot smo že zapisali, šele formalni zaključek posamičnih primerov, niso pa rešitev za sistemski problem. Vprašanj je nič koliko: kdaj se bo sodstvo začelo resno ukvarjati s številnimi spornimi transakcijami družine Janković? Kdaj bo Slovenija sposobna obsoditi člane narkokartela, poznanega pod imenom Balkanski bojevnik? Ko bo slovenska država našla sistemsko rešitev za te primere, bomo lahko sproščujoče ugotovili, da smo na pravi poti.
Andrej Černic
