Zakaj ne bo predstave Srce v breznu - The Movie
Dr. Majo Lapornik, predsednico upravnega sveta Slovenskega stalnega gledališča, smo zaprosili za pogovor predvsem zato, da bi kot vodja našega edinega poklicnega gledališča lahko pojasnila ozadja mestoma zares neumestnih polemik okrog neizvedbe gledališke predstave Srce v breznu – The Movie, ki smo jim bili priča zadnje čase, kot smo jo tudi zaprosili, naj nam poda sliko dejanskega finančnega stanja SSG-ja v sedanjih kriznih časih.
Kakšen je finančni položaj Slovenskega stalnega gledališča danes?
To vprašanje zahteva nekoliko bolj razčlenjen odgovor. Nov statut Slovenskega stalnega gledališča, ki je bil odobren decembra 2010 in ki zaznamuje konec dolgega in hudega kriznega obdobja našega gledališča, zelo jasno opredeljuje finančne postavke oz. letne prispevke posameznih članov. Kot veste so člani Skupščine Slovenskega stalnega gledališča Dežela Furlanija Julijska krajina, tržaška Pokrajina, Občina Trst ter Slovensko-kulturno gospodarska zveza, Svet slovenskih organizacij in Društvo Slovensko gledališče. Poleg njih prispevata pomemben delež v proračunsko blagajno gledališča še Ministrstvo za kulturne dobrine Republike Italije ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Republike Slovenije, nekaj pa je seveda tudi lastnih prihodkov (abonmaji, posamezne vstopnice itd.). Moram poudariti, da se je upravni odbor gledališča, ki mu imam čast predsedovati, zelo natačno in strogo držal vseh proračunskih postavk, ki so jih člani Skupščine SSG odobrili že v novembru lanskega leta, torej leta 2011, ponovno pa potrdili tudi aprila letos.
In kje se je zataknilo?
Zataknilo se je v celotni manjšini, ne samo nam. To je vprašanje, ki že nekaj mesecev zaposluje celo manjšino. Govorim o zmanjšanju prispevkov na podlagi zakona 38/2001. Ta finančna postavka za letošnje leto še ni dokončno določena, a pričakujemo primanjkljaj v znesku ca. 255.000,00 evrov. Kaplja čez rob pa je bil dopis Dežele FJK, ki smo ga v gledališču prejeli 22. oktobra letos, v katerem nas seznanja, da po statutu sicer predvidenega prispevka v višini 160.000,00 evrov enostavno ne bo. Skratka – kljub resnemu in odgovornemu poslovanju smo se konec oktobra, na začetku sezone, znašli s primanjkljajem v višini 415.000,00 evrov. To je vsota, ki predstavlja nekaj manj kot četrtino celotnega proračuna. V dveh mesecih, ko je treba izpolniti stalne obveze do uslužbencev in dobaviteljev, se te izgube ne da kar tako nadoknaditi. Položaj je izjemno hud in resen. Kajti tu je še zaveza gledališča do Občine Trst, da se odplačuje posojilo brez obresti le, če gledališče ne bo pridelalo novih izgub.
Pred slabima dvema mesecema ste tudi vi nastopili na tiskovni konferenci, kjer ste napovedali januarsko premiero Srca v breznu – The Movie. Ste si torej premislili zaradi finančne situacije?
Ne gre za to, da bi “si premislili”. Upravni svet SSG je dolgo in poglobljeno razpravljal o nastali situaciji, hkrati pa smo iskali in še iščemo vse možne rešitve. Res ne vem, česa v tem smislu nismo storili: v tem obdobju sem že dvakrat sklicala Skupščino ustanovnih članov SSG, kar ni ravno v navadi, da bi jih seznanila z nevzdržnim položajem, številni so bili stiki z Deželo FJK, sestanki s krovnima organizacijama in drugimi najrazličnejšimi dejavniki, srečanja z ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu RS ter državnim sekretarjem na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS, akcije z drugimi italijanskimi gledališkimi sredinami, ki delijo podobno usodo … da omenim le nekaj ključnih stvari. Popoln seznam bi bil pa predolg. Predstava Srce v breznu – The Movie je ambiciozen projekt, ki smo se ga veselili in ga navsezadnje tudi podprli, sicer bi ga ne predstavili na letošnji abonmajski kampanji. A v nastali situaciji, za katero, dovolite, da to podčrtam, nismo niti najmanj odgovorni, bi bila ta uprizoritev ne le tvegano, ampak neodgovorno dejanje. Morda vsi bralci ne vedo, da je bil predvideni strošek za zunanje sodelavce uprizoritve s šestimi ponovitvami predstave kar 67.000,00 evrov. V situaciji, v kakršni smo, ko ne vemo, kako bo s plačami že čez mesec dni, si česa takega enostavno nismo smeli več privoščiti. Zavedam se, da je bila odločitev, ki smo jo v odboru sprejeli soglasno, boleča, zelo boleča, a drugega izhoda enostavno nismo imeli. Vem, da so izbire, kot je bila naša, nepopularne, a dolgov je bilo v preteklih letih v gledališču vendarle preveč, da bi take napake spet ponavljali. Čas nas sili k razmisleku, predvsem pa k treznosti. Naše organizacije so v stiski, naši ljudje ne prejemajo plač, povsod je kriza, katere dimenzije verjetno nismo v pravi meri dolgo niti zaznali, zelo otipljiva, vidna, konkretna, prizadene nas na vsakem koraku. V tej krizi smo se znašli tudi sami. In v tej situaciji, ki je nismo mogli predvideti, je bila cena predstave – to je tudi najdražja produkcija letošnje sezone – enostavno ne le nesprejemljiva, ampak nedosegljiva.
Kako komentirate izjavo režiserja Sebastijana Horvata, da je kriza le pretveza za odpoved predstave, da pa je šlo v bistvu za cenzuro?
Ta kritika enostavno ne vzdrži. Sicer nedokončani tekst smo od režiserja Horvata prejeli šele 11. novembra 2012, torej nekaj dni po tem, ko smo mu sporočili svojo odločitev. Prej je režiser upravnemu odboru posredoval le okvirni sinopsis predstave. Vprašanje cenzure je v našem času, predvsem pa v vsakem gledališkem prostoru, povsem preživeto.
Kako pa odgovarjate očitku umetniške vodje, da se danes cenzura odvija preko ekonomije?
To je očitek, ki lahko velja v vsakem času in prostoru in za vsako človekovo ustvarjanje, ne le za gledališko umetnost. V bistvu govori o tem, da se brez gmotnih sredstev stvari ne morejo izpeljati. Po eni strani se mi zdi, da tako videnje razkriva neko temeljno nevraščenost v konkretnost prostora in časa. Po drugi strani pa se mi zdi, da si prav naš prostor takih očitkov res ne zasluži. Ne vem, koliko projektov, idej, stvari bi v manjšini izpeljali in realizirali, ko bi vedno računali le na gmotna sredstva. Mislim, da si glede tega nimamo kaj očitati. Seveda pa je treba vrhunskost in strokovnost na umetniškem področju tudi konkretno priznati in podpirati.
Kako komentirate Horvatovo izjavo, da ste mu vi osebno neformalno ponudili režijo katerekoli druge predstave, samo te ne?
Tudi to, žal, ne drži. Ko smo se v upravnem odboru odločili, da se predvideni uprizoritvi odpovemo, smo se hkrati zavedali tudi vseh obveznosti in dolžnosti, ki jih imamo do naših abonentov. Predlagana je bila uprizoritev, ki bi jo izpeljali izključno sodelavci, zaposleni v našem gledališču, in bi torej predstavljala izjemno nizko finančno postavko. V tem smislu smo režiserju ponudili, da bi lahko le s temi sodelavci in v tem terminu, ko si je že rezerviral čas za delo v našem gledališču, prevzel režijo druge, seveda manjše predstave. To pa je nekaj drugega od navedenega očitka. Tega ni želel. Zavedamo se njegovega dela za pripravo projekta, zato smo mu ponudili odškodnino.
Tiskovna konferenca režiserja Horvata in sodelavcev v Ljubljani je bila živahna.
Udeležila se je je večina članov upravnega odbora SSG, ki združuje Slovence in Italijane različnih političnih usmeritev, kar je normalno, pa tudi zdravo. Mislim, da smo slovenski javnosti transparentno predstavili svoj položaj, uspelo pa nam je tudi spregovoriti o našem vsakodnevnem zamejskem prebijanju skozi danost razmer in tudi o naši volji do dela in do obstanka. Morda je tega pretoka informacij med Trstom in Ljubljano, tudi med ustvarjalci in ljubitelji umetnosti, včasih premalo.
In kaj zdaj?
Gledališka sezona teče dalje. Nastala bo nadomestna predstava, ki jo bodo, kot rečeno, izpeljali uslužbenci našega gledališča ob pomoči zunanjega režiserja, ki se mu zahvaljujem, da je sprejel naše povabilo in nam omogočil, da ostajamo umetniško ustvarjalni in aktivni. Veste, meni večkrat očitajo, da sem nepoboljšljivi optimist. Verjamem, da se težave dajo tudi premagovati, da se izplača premisliti vlogo naše gledališke sredine in ji omogočiti njeno ustvarjalno rast. To je konec koncev tudi naša dolžnost.
Jurij Paljk
