Zadnji plinski velikan Neptun

Naše planetarno potovanje po Sončnem sistemu končujemo z zadnjim in najbolj oddaljenim planetom, zadnjim plinskim velikanom. Ime je dobil po rimskem bogu morja Neptunu. Astronomi so ga odkrili leta 1846, največ o njem pa vemo po zaslugi sonde Voyager 2, ki ga je obiskala leta 1989.
Neptunova povprečna oddaljenost od sonca znaša 4,5 milijarde km, to pomeni, da je 30-krat dlje od Sonca kot Zemlja. Posledično prejema 900-krat manj sončne svetlobe kot naš planet. Za en obhod okrog Sonca potrebuje 165 let. Od njegovega odkritja do danes je torej napravil en obhod! Njegova os je od navpičnice nagnjena za 28° in omogoča, kljub majhnemu Sončnemu obsevanju, neke vrste spreminjanje letnih časov.
Po velikosti in sestavi je zelo podoben Uranu. Njegov premer znaša 49.500 km, njegova masa pa je 17-krat večja od Zemljine. Njegova atmosfera je večinoma iz vodika, nekaj helija in metana. Sledi ji plašč iz vode, metana in amonijakovega ledu, ki je najdebelejša plast planeta in je debelejša kot pri Uranu. Tu nastaja tudi Neptunovo magnetno polje. V sredini je majhno kamnito jedro, ki naj bi imelo tudi primesi ledu.
Neptun se zelo hitro suče, saj traja dan na njem le nekaj več kot 16 ur. Zaradi tega je na polih sploščen, njegov polarni premer je namreč za 850 km manjši od ekvatorialnega.
Sonda Voyager je odkrila, da je Neptunova atmosfera zelo dejavna in da na njem pihajo najmočnejši vetrovi v Osončju. Atmosfera je razdeljena na pasove, ki so vzporedni z ekvatorjem. Značilno modro barvo daje planetu metan, ki vpija rdečo in odbija modro svetlobo.
Najvišji oblaki, iz metana, sestavljajo nekakšno meglico okrog planeta in so pri temperaturi -223°C. Pod njimi pa so oblaki iz kristalov amonijevega hidrosulfida. Na ekvatorju so temperature nekoliko višje kot na polih. Zaradi tega se na zmernih zemljepisnih širinah, med ekvatorjem in poli, dvigajo zračne mase, ki se potem spuščajo na polih in ekvatorju. Na vrhu oblakov pihajo močni vetrovi, vzporedni z ekvatorjem. V zmernih širinah dosežejo hitrost okrog 700 km na uro v smeri vrtenja planeta, na ekvatorju pa do 1200 km na uro v nasprotni smeri. Največja zabeležena hitrost atmosfere je bila izmerjena na 20° južne zemljepisne širine in znaša okrog 2500 km na uro. Močni vetrovi sestavljajo, tako kot je najbolj razvidno na Jupitru, temne pege oziroma ovale, ki predstavljajo nevihte. Z vesoljskim teleskopom Hubble so opazili nekakšne spremembe letnih časov, ko so opazovali južno poloblo Neptuna. Ta je trenutno sredi poletja. Od leta 1980 je začela postajati svetlejša, pasovi oblakov pa bolj izraziti.
Omenimo še Neptunove prstane, ki so jih astronomi, prav tako kot Uranove, odkrili z okultacijo zvezd. Prstanov je pet, vendar niso tako izraziti. Velikosti delcev v njih segajo od enega centimetra do enega metra. Ti naj bi izvirali iz lun, ki krožijo po sistemu prstanov, ki jih je po domnevah več, kot jih je sonda lahko opazila v kratkem mimoletu okrog planeta.
Znanih Neptunovih lun je 13. Nekatere, tudi manjše, so bile odkrite z Zemlje. To sta na primer Larisa z 200 km premera in Nereida s 340 km. Nekatere so odkrili s sistematičnim iskanjem. To delo je bilo vse prej kot lahko, saj je zaradi velike oddaljenosti svetloba, ki jo opazimo, zelo šibka.
Edina velika Neptunova luna, Triton, ki so jo poimenovali po sinu Pozejdona, grškega boga morja, je bistveno večja od vseh ostalih. Odkril jo je William Lassel le 17 dni po odkritju planeta, ko je na podlagi njegovih koordinat usmeril svoj teleskop. Odkrivanje tega satelita je nadaljevala sonda Voyager. Tritonov premer znaša 2700 km in se vrti sinhrono, kar pomeni, da je vedno z isto stranjo obrnjen proti planetu. Nenavadno je to, da se okrog Neptuna giblje retrogradno, v nasprotni smeri kot večina satelitov, kar pomeni, da ni nastal skupaj s planetom in ga je ta v preteklosti ujel s svojo gravitacijo. Sestavljen je iz kamnin in ledu. Ima trdno jedro, tekoč plašč in skorjo iz ledu. Kraterjev je malo, kar kaže na mlado površje. Opazna pa je tudi ognjeniška dejavnost v obliki gejzirjev, ki bruhajo črn dim do 8 km visoko. Na tej višini ga vetrovi razpihujejo v smeri vzporednikov do 100 km daleč in ustvarjajo temne proge na satelitovi površini. Gejzirji naj bi bili posledica učinka tople grede. Površina lune je namreč pokrita z zamrznjenim dušikom, ki je prosojen in prepušča svetlobo nekaj metrov v globino. Led, ki se tam nahaja, se segreje za nekaj stopinj in sublimira (preide iz trdnega v plinasto stanje). Tlak pare, ki nastane, pa poskrbi, da ta skozi razpoke pride na površje in s seboj prinese kristale dušika ter temen prah iz ogljikovih spojin.
Andrej Brešan

Potovanje po skrivnostih vesolja

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme