Zadnje vaje pred sobotno premiero svojevrstne kriminalke
Da je Dramska družina SKPD F. B. Sedej v Števerjanu žanrsko precej neopredeljiva, je znano vsem, ki spremljajo to ljubiteljsko gledališko skupino, v kateri sta v zadnjih letih močno opazna kakovosten preskok in želja po sodobnejših odrskih postavitvah. Za letošnjo premierno uprizoritev so se vrnili na svoja najljubša umetniška snovanja: na mračne kriminalne sledi, ki so tokrat še posebej zagonetne oz. kar absurdno razigrane in obarvane v humorno barvo s ciničnim pridihom. Že petič jih pri novi gledališki pustolovščini spremlja Franko Žerjal, pri radijskih poslušalci znan dolgoletni član Radijskega odra in v zadnjih sezonah tudi režijski usmerjevalec mladinske goriške gledališke skupine O’Klapa. Tretje leto zapored mu ob strani z vso mladostno zagnanostjo in navdušenostjo stoji Jasmin Kovic, ki si je v teh letih že prisvojila mesto na sončni strani ljubiteljskega gledališkega obzorja, tudi s svojimi avtorskimi režijami v domači dramski skupini. Prav zaradi študijskih obveznosti se je pobliže srečala z deli pisatelja, dramaturga, scenarista in časnikarja Achilleja Campanileja (1899 Rim – 1977 Lariano), po mnenju kritikov enega izmed največjih humoristov italijanskega Novecenta, ki je bil v svojem literarnem snovanju antikonvencionalen in neutrudljiv iskatelj efekta. Njegovo spretnost v pisanju sta občudovala tudi Pirandello in Montale. Ob njegovih delih se bralec lahko nasmeje ob situacijah, ki v resnici niso prav nič smešne, ali pa se mu morda zdijo zabavni povsem normalni opisi. Iz njegovega obširnega opusa, ki mu je prinesel nekaj odmevnih nagrad, je Kovičeva izbrala gledališko delo Umor v vili Roung (Delitto a villa Roung), ki ga je prevedla Marinka Počkaj. Kritiki ga ocenjujejo kot “draguljček v slogu kriminalke”; spominja namreč na angleške kriminalne zgodbe, a se prefinjeno in spretno sprevrže v mehanizme absurda, vredne velikega Ionesca. Njegovo delo bo v slovenščini krstno zaživelo prav na števerjanskem odru, kar si lahko števerjanski ljubiteljski gledališčniki ponosno štejejo v čast.
V mrzlem četrtkovem večeru prejšnjega tedna smo jih obiskali na eni izmed vaj, ki mrzlično potekajo v Sedejevem domu ob skorajšnji premieri. V dvorani je bilo otipljivo ustvarjalno vrenje. Režiser Franko Žerjal je bil sicer v slogu igre nekam skrivnostno redkobeseden. Z lista, ki ga je izročil v branje, je bilo “razvidno”, da se je s Campanilejem oz. z njegovo svojevrstno absurdno kriminalko Umor v vili Roung spopadel kot v “nočni mori”, popolnoma v pisateljevem stilu. Zato bo predstava gotovo dobro stekla. Režiser Žerjal ji je pripisal sodobno sporočilno noto: kot se protagonisti ob umoru nič kaj ne vznemirjajo, tako so tudi za nas umori, vojne, potresi in druge nesreče, ki jih skoraj vsakodnevno beleži kronika, povsem “normalne” novice, ki jih kaj kmalu pozabimo, potem ko se za nekaj časa “naslajamo ob njih”. Tako se tudi v tej predstavi umor prelevi v absurdno igro iskanja morilca z nepredvidljivim zasukom.
Bolj zgovorna je bila Jasmin Kovic, ki v predstavi podpisuje tudi zelo dognano scenografijo in grafično oblikovanje. Povedala je, da je izbrala to Campanilejevo delo, ker je edino, ki ga je mogoče prevesti v slovenščino, druga so namreč preveč vezana na besedne igre. Ta absurdna kriminalka se ji je zdela primerna za števerjansko Dramsko družino. Po lanskoletni zelo uspešni uprizoritvi Vinka Möderndorferja Limonada slovenica niso hoteli namreč pasti v “navadno komedijo”. Ta pa je posebna, v njej ni nič tako, kot izgleda. Liki niso takšni, kot se nam zdijo, da so. Ker je Campanile pisal po futurističnih navodilih zelo sintetično, so v predstavo vključili del neke futuristične sinteze in songe, pesmi iz tistih časov, med temi so Petrolinijeva Maramao perche’sei morto s spremenjenim besedilom, La gelosia Tria Lescana in Ma cos' e’ questa crisi Rodolfa De Angelisa. Besedila pesmi so prevedli Janez Beličič, Jasmin Kovic, Jan Leopoli in Franko Žerjal.
O tehničnih rešitvah je Jan Leopoli, ki je tudi korepetitor, povedal, da je bilo kar nekaj dela s pripravo glasbene priredbe, ki jo je na posebnem računalniškem programu v približno enem mesecu opravil Patrick Quaggiato. Pri tem delu jim je pomagal tudi Vasja Križmančič. Tako da sedaj igralci lahko pojejo songe kot pri karaokeju. Naročiti so morali tudi mikrofon, primeren za petje. Leopoli je naglasil, da so tudi odrski mojstri imeli kar precej dela. V ozadju odra so napeli platno, ki bo osvetljeno v določenih “flash trenutkih”. Na tleh pa je pod, podoben veliki šahovnici, ki ustvarja optično iluzijo. Dobili so ga v Milanu. Izdelali so tudi tračnice, po katerih se vozi poosebljena Didaskalija.
V predstavi nastopajo že znani obrazi: Marinka Černic, Tadej Lukman, Branko Terčič, Sara Miklus, Zvonko Simčič, Martin Komjanc, Ilaria Bergnach, Nikol Dorni, Kazimir Černic, prvič pa sta med njimi Lucrezia Bogaro in zelo mlada Sara Soban. Delavno tehnično ekipo sestavljajo poleg omenjenih Jasmin Kovic in Jana Leopolija, ki je tudi režiser trailerja, koreografinja Monika Zajšek, kostumistka Snežica Černic, tehnični vodja Janez Terpin, oblikovalec luči Marko Lutman, snemalec Hijacint Jussa, tehnični svetovalec Vasja Križmančič, šivilja Irene Grusovin in tehnična mojstra Evgen Komjanc in Niko Di Battista. Monika Zajšek se je v lanski sezoni zelo dobro izkazala z vlogo v Limonadi slovenica, letos pa smo odkrili, da je njena prva velika ljubezen ples. Plesala je od tretjega do dvajsetega leta. Začela je s klasičnim baletom, nato prešla k mažoretkam, nazadnje pa je trenirala latinsko-ameriške plese in se udeleževala tekmovanj po Sloveniji in tujini. Tokrat se je z nastopajočimi podala v 20. in 30. leta prejšnjega stoletja s charlestonom, ki je bil tudi zanjo izziv.
Navedeni podatki so dovolj zgovorni za vzbujanje radovednosti. Naj bodo tudi prijazno vabilo za ogled predstave, katere premiera bo v soboto, 2. februarja 2013, v župnijski dvorani Sedejevega doma v Števerjanu, ob 20.30, ponovitvi pa bosta naslednji dan, v nedeljo, 3. februarja, prav tam ob 17. uri, in v Kulturnem centru Lojze Bratuž v nedeljo, 24. februarja, ob 17. uri.
IK
