Za vedno je življenjski oder zapustil igralec in režiser Adrijan Rustja

Vse svoje ustvarjalno delo je podaril tržaškemu gledališču in našemu radiu

Nepričakovano se je v ponedeljek, 10. avgusta 2026, pod večer v javnosti razširila vest, da se je s tega sveta za vedno poslovil režiser in igralec Adrijan Rustja, ki je dočakal častitljivih 93 let. Vse svoje gledališke vzgibe je namenil Slovenskemu stalnemu gledališču Trst, pa tudi slovenskemu Radiu Trst A. Marsikatere svoje misli, tudi kritične, je zaupal zapisom za Primorski dnevnik.

Vse življenje je ostal zvest svojemu rodnemu Trstu, kjer se je rodil 1. julija 1933 očetu Carlu in materi Danici Vrčon. Že v mladih letih je bil soudeležen pri kulturnem utripu tržaških Slovencev in je kaj kmalu začel sodelovati s tržaškim radiom, predvsem v radijskih igrah. Po končani slovenski trgovski akademiji v Trstu se je odločil za študij režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). L. 1960 je bil sprejet v službo v tržaškem gledališču, kjer je isto leto doživel svoj tržaški gledališki debi tudi kot režiser v poklicnem gledališču z Grautoffovo komedijo Nimfa iz centralnega parka. V njej je glavno vlogo odigrala igralka Bogdana Bratuž. SSG je ostal zvest do upokojitve in še po njej. Bil je vsestranski gledališki ustvarjalec, saj je poleg režijske paličice, ki jo je rad sukal, ko so mu seveda dali to možnost (začel je kot asistent režiserja Jožeta Babiča), nastopal kot igralec in odigral ničkoliko vlog. Poleg tega je urejal gledališke liste in zbornike, vodil gledališke tečaje in bil mentor marsikateri dramski skupini. Bil je med soustanovitelji Beneškega gledališča, v katerem je podpisal kar nekaj režij in zavzeto usmerjal njegovo ustvarjalno snovanje. Tudi na Goriškem smo ga imeli v gosteh kot dobrodošlega režiserja. V sezoni 1999-2000 mu je namreč Zveza slovenske katoliške prosvete zaupala režijo operete Hmeljska princesa, ki je doživela velik uspeh. V sezoni 2000-2001 pa je pod njegovo režijsko roko na odru zaživelo delo Gorica, glej Janeza Povšeta ob 1000-letnici prve omembe Gorice.

Po upokojitvi je s stanovskimi kolegi ustanovil gledališko skupino Popotni komedijanti, ki so s svojimi vedrimi komedijami razveselili širše občinstvo po naših vaseh.

Izmed njegovih številnih odigranih vlog bo gledalcem nedvomno ostala neizbrisno v spominu njegova zelo posrečena interpretacija lika nonota Stanka Černigoja, simpatično zagrizenega partizana, v izredno uspešni grenko-sladki komediji Afrika ali na svoji zemlji, v kateri je Boris Kobal imenitno, brez dlak na jeziku opisal našo slovensko zamejsko kulturno stvarnost in njene “zablode”. Za to vlogo je Adrijan Rustja l. 1997 prejel Borštnikovo nagrado za igro. Za svoje delo je bil deležen kar nekaj drugih nagrad in priznanj. L. 2023 je prejel nagrado tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo tri primorska gledališča, SSG Trst, SNG Nova Gorica in Gledališče Koper. L. 2025 mu je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo nagrado Marija Vera za življenjsko delo. Isto leto sta mu še zamejski krovni organizaciji SKGZ in SSO namenili nagrado ob prazniku slovenske kulture.

Svojo življenjsko in poklicno pot je iskreno, v sočni “monografski” pripovedi popisal v knjigi Rodil sem se v soboto, ki je izšla ob njegovi 70-letnici, l. 2003, pri Goriški Mohorjevi družbi. Uredil jo je njegov sin Peter.

Adrijanu Rustji se ob slovesu od tega sveta gledalci iz srca zahvaljujemo za vse tiste brezskrbne, žlahtne gledališke trenutke, ki nam jih je podaril še zlasti ob duhovitih interpretacijah komedijsko obarvanih likov, ki so nam razvedrili lica in srce.

Naj zdaj še sam uživa neznane nebeške lepote na odru onstranstva.

Ženi Rafaeli, sinovoma Petru in Mitji ter ostalim sorodnikom izrekamo iskreno sožalje vsi, ki smo spremljali in cenili njegovo razvejeno gledališko ustvarjalnost.