V Ribiškem naselju so predstavili novo knjigo o vlogi, ki jo ima krščanska skupnost

Sociolog Zygmunt Bauman je prvi opazil, da so medčloveški odnosi vedno bolj krhki in prehodni. Ljudje si želijo pomembnih odnosov, hkrati pa se bojijo preveč zavezujočih vezi. Od tu izhaja zamisel o odnosih, ki jih je lažje vzpostaviti, a tudi lažje prekiniti. Skoval je besedo “tekoča družba”, ki nakazuje odsotnost stabilnih oblik in nenehno potrebo po prilagajanju. Na ta vprašanja skuša odgovarjati nova knjiga, ki so jo predstavili v Ribiškem naselju, slikovitem morskem predelu občine Devin – Nabrežina, v petek, 5. junija. Med občinstvom je bilo precej Slovencev.

Knjiga nosi naslov Il volto bello della comunità (Lep obraz skupnosti), njen avtor je don Fabio La Gioia, župnik v Sesljanu in Devinu. Z njim se je pogovarjala Olga Tavčar. Knjiga je nastala na podlagi različnih srečanj, ki jih ima don Fabio v dvojezičnih župnijah. Knjiga ni teološka razprava o nauku Cerkve niti monografija o kakšni filozofski temi; v poljudnem jeziku, a s poglobljenim raziskovanjem skuša obrazložiti nekatere svetopisemske besede, ki kažejo na značilnosti človeške skupnosti, predvsem cerkvene. “Obraz skupnosti zasije, ko sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi,” citira avtor Matejev evangelij.

V času, ko je vera potisnjena v ozadje ali pa jo zamenjujemo s kopico moralnih obveznosti in resnic, ki naj bi jih pasivno sprejeli, je cerkvena skupnost še pomemben del življenja vernikov, saj združuje ljudi, ki jih povezuje vera v Boga in želja po skupnem duhovnem življenju. Skupnost ni le prostor za bogoslužje, ampak tudi kraj medsebojne podpore, sodelovanja in rasti v veri. Cerkvena skupnost je zato veliko več kot zgolj institucija. Je skupina vernikov, ki hodijo po poti vere, upanja in ljubezni ter si prizadevajo graditi boljšo družbo, ki temelji na spoštovanju, solidarnosti in medsebojni pomoči. Z drugimi besedami, mi smo verniki, ki oblikujemo skupnost.

V Razodetju izraz “cerkev” ohranja ves svoj starosvetopisemski liturgični pomen kot skupnost Božjega ljudstva, zbran v poslušanju Svetega Duha oz. Kristusa. Da bi spoznali, kdo je Jezus v resnici in kaj ga zadeva, Sv. pismo vztrajno pripisuje posebno mesto tistim, ki so ga poznali in so bili njegove priče. Tudi za nas je krščansko pričevanje sredstvo, s katerim sprejemamo dar vere in spoznavamo Jezusa. Najpomembnejših stvari v življenju se ne naučiš, ampak jih srečuješ. Avtor pa meni, da danes družbena omrežja nadomeščajo našo željo po pripadnosti, po skupnosti. Posebno mladi, a večkrat tudi starejši iščejo svobodo in uporabljajo omrežja ne več le kot ogledalo, temveč kot izbran “gledališki oder”, kjer vsak na svoj način izpolnjuje svojo željo do pripadnosti s tem, da “postane viden”. Kajti kdor nima svojega vidnega prostora na omrežjih, tudi “ne obstaja”. To postaja žal najgloblji smisel skupnosti.