Z novim škofom v nove čase

Piše: T. B. Fotografije: Diocesi di Trieste

Razmišljanje Antona Bedenčiča

Pogled v preteklost

V tržaško škofijo sem prišel še v času škofa Santina prav na njegovo prošnjo našemu salezijanskemu predstojniku v Ljubljani. To obdobje je bilo kratko. Sledilo je zlato obdobje škofa Belomija. Odpiral je prostor tudi v zaprto območje samega mesta. Vse do Sv. Justa. Škof Ravignani je to delo nadaljeval. Z nadškofom Crepaldijem sem preživel celotno obdobje kot škofov vikar za Slovence. V začetku je bilo to sodelovanje zelo plodovito. Bila so tudi področja, kjer nisva našla skupnega sklepa. Mnogi so mu očitali tudi glede slovenščine. Ni bil za jezike. Toda na vsako mašo ali birmo se je posebno pripravljal. V njegovem času je umrlo kar nekaj slovenskih duhovnikov. Iskal je, kako bi kje koga dobil. Bolj ali manj uspešno. Iskal je tudi duhovnike drugih slovanskih narodov. Tudi tukaj bolj ali manj uspešno. Je pa to obdobje, ko so mnogi italijanski duhovniki v mestu začeli maševati v slovenskem jeziku, sam nagovor pa povedali v italijanščini. Tako so se v Trstu večinoma ohranile vse naše skupnosti. V zadnjem obdobju je na srečanju mladih duhovnikov spraševal, ali bi se kdo začel učiti slovenščino in bi deloval med slovenskimi verniki. Odzval se je eden in danes že deluje v župniji Boršt. Želel je tudi, da se njegova pisma, sporočila in vabila redno prevajajo v slovenščino. Zato je prav, da se nadškofu Crepaldiju tudi iskreno zahvalimo.

Novo obdobje

Ko se je nadškof Crepaldi po preteku 75. leta odpovedal škofiji, kot je to predpisano, smo z nestrpnostjo čakali novega škofa. In dobili smo ga. Prišel je iz Cremone. Enrico Trevisi. Že na samem posvečenju v Cremoni je želel pokazati, da ve za obstoj slovenske manjšine v tržaški Cerkvi in da jo spoštuje. V svojem nagovoru je izrekel stavka iz Magnificata, “Moja duša poveličuje Gospoda” in “Blagoslovljen bodi, o Gospod, za to tvoje ljudstvo”. Sama posvetitev je bila zelo veličastna ter obenem izraz spoštovanja in ljubezni velike množice vernikov, duhovnikov in škofov.

Novi tržaški škof Enrico Trevisi je prevzel vodenje tržaške škofije v nedeljo, 23. aprila. V svojem prvem nagovoru je prišla do izraza njegova gotovost in odprtost. Za temelj svoje prve homilije tržaški Cerkvi je izbral vstajenjski odlomek o dveh učencih na poti v Emavs. V razlagi je nakazal svoj program in način dela. Še posebej se je to izrisalo v slovenskih citatih, ki jih je vpletel v nagovoru. Sam pozdrav je vzet iz Pavlovih pisem. Ljubljeni bratje in sestre. Ljubljeni od Boga. To je temelj krščanskega dojemanja Boga. Žalost dveh učencev je prenesel v današnji čas z vsemi problemi, še posebej na Tržaškem, tako v zgodovini kot dandanes. Ob pogovoru z Jezusom je dvema učencema gorelo srce. Ob poslušanju božje besede mora tudi nam zagoreti srce. Spoznali pa ga bomo ob lomljenju kruha, kot učenca. Brez tega ni krščanske skupnosti. Z zadnjim citatom, ki ga je izrekel, “poslanstvo, ki ga je treba nadaljevati”, pa je že nakazal prihodnje delovanje. 

In novi škof ni čakal. Že z naslednjim dnem je začel odkrivati svojo škofijo. Šel je na cesto, odkrival mesto, iskal župnije, pozdravil svoje duhovnike. Hotel je tudi, da bi si čimprej ogledal območje, na katerem so slovenske župnije. Tako je celo sobotno jutro posvetil ogledu naših župnij, in to od župnije Mačkolje pa vse do Sv. Križa. Kjer je bila cerkev odprta, je z veseljem vstopil in si jo ogledal.

Škof Enrico Trevisi je večino svojega duhovniškega življenja preživel v stiku z ljudmi, bodisi z mladino, med bogoslovci in nazadnje v župniji. Je poln ognja in navdušenja, odprt za pogovor, preprost, iskren in to želi uresničevati kot pastir v stiku z vernimi, ki so mu zaupani.

Poglejmo še v slovensko versko stvarnost

Vsi opažamo, da se naša krščanska občestva krčijo. Tradicionalno krščansko kulturno občestvo, ki zaživi ob velikih praznikih, se tudi oži. Mlade družine pri nedeljskih srečanjih po naših župnijah so redkost. Po birmi se večina mladih oddalji od svoje verske skupnosti. Vedno več je zakramentalno neporočenih parov. Kriza pa ni samo v Cerkvi. Usihajo tudi naše šole. Dva stebra slovenskosti. Cerkev in šola. Zaradi pomanjkanja duhovnikov bo treba združevati naše župnije. Čez deset let bomo še imeli kakšnega slovenskega duhovnika? Domačih nimamo. Od drugje jih ne moremo pričakovati. Povsod jih primanjkuje.

Prihodnje verske skupnosti ne bodo obstajale zaradi dobrega škofa ne dobrih ali manj dobrih duhovnikov, temveč iz vere. Vere, ki ne bo slonela na tradiciji, temveč bo aktivna, združena v skupnosti, ki se bo srečavala ob zahvalni nedeljski maši. Vere, ki ne bo slonela na jeziku, temveč bo jezik temeljil na veri. Potrebujemo vero, ki jo izpričujemo v svetu, proti modernim malikom, moralni dvoličnosti in lažnim prerokom. Jezus želi, da hodimo za Njim, govorimo in delamo kot On, brez strahu in obotavljanja. Slovenske obrede bomo imeli, če bomo imeli slovenske vernike. Jezik v naših skupnostih ne bo problem, če bo vera v Kristusa Jezusa oblikovala vernike v skupnost. V takih skupnostih se bodo rojevali tudi novi duhovni poklici.

Novi škof nas ne bo rešil naših težav. Dajal nam bo upanje in spodbude, usmerjal naš pogled na vstalega Jezusa. Ali bomo to sprejemali ali ne, je odvisno od nas. V umirajoči družbi je še ena resničnost. Vstajenje. Jezus živi med nami. Možno je ponovno vstati. Naj umre v nas stari človek in končno zaživi novi človek, saj smo vendar krščeni v Jezusa Kristusa. In v naši zamejski krščanski skupnosti bo ponovno zadišalo po pomladi, novem življenju, da bo ponovno odmeval smeh in vrisk otrok.

Preberi tudi

S plemenito srčnostjo iskati lepo in dobro

Kristjani in družba

Slovenski tržaški romarski izlet v Kamnik

Kristjani in družba

Postni govori na Radiu Trst A

Kristjani in družba

Ivanovanje 2024

Kristjani in družba

Ivanovanje 2024

17.06.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme