Z goriško solidarnostjo med revne na robu Pantanala, misijonska izkušnja mladega Saveria Zalateua

V oktobru, mesecu, ki je v Cerkvi posvečen misijonom, je Slovensko pastoralno središče v Gorici pripravilo posebno prijetno srečanje. Dne 18. oktobra je bil po nedeljski jutranji sveti maši gost v Močnikovem domu ob cerkvi sv. Ivana mladi Saverio Zalateu, dejaven mladenič iz salezijanske pastoralne enote v Gorici, ki je zbranim orisal svojo tritedensko poletno prostovoljsko izkušnjo v Braziliji. Z zgovornimi fotografijami, številnimi informacijami in iskrenimi osebnimi vtisi je navzočim doživeto približal resničnost, ki je od našega vsakdana oddaljena na tisoče kilometrov, a se je navzočih – tudi lepe skupine mladih! – ob poslušanju še kako dotaknila.

Saverio se je na pot odpravil prek salezijanskih misijonskih skupin, ki vsako leto povezujejo mlade prostovoljce in jih pošiljajo na različne misijone. Skupina desetih fantov in deklet z dvema spremljevalcema ter redovnicama se je po celodnevnem potovanju prek Nemčije in še po večurnem premagovanju prašnih cest s terenci končno ustalila v mestu Corumbá v zvezni državi Mato Grosso do Sul. Mesto s približno 40 tisoč prebivalci leži na skrajnem jugozahodu države, ob reki Paragvaj, tik ob meji z Bolivijo. To je rob Pantanala, največjega tropskega mokrišča na svetu. Čeprav je središče mesta urejeno in turistično privlačno, se le streljaj stran razprostira povsem drugačno življenje: obrobja zaznamujejo revna barakarska naselja, podeželske skupnosti pa pestita suša in pomanjkanje pitne vode. V Corumbáju ima salezijanska navzočnost korenine že iz časa pionirskih misijonarjev, kot je bil znameniti p. Lasagna. Danes sredi mesta deluje Cidade Dom Bosco z oratorijem, dvema brezplačnima šolama, poklicnimi delavnicami in programom botrstva na daljavo. Ta vzgojna piramida, zgrajena na don Boskovem vzgojnem sistemu, rešuje otroke pred pastmi ceste in prezgodnjim težaškim delom. V to okolje je Saverio prinesel tudi oprijemljiv košček goriške solidarnosti. Prek Emporija za otroštvo, pomembne postojanke škofijske Karitas, je nastal pravi most med mestoma: Saverio je v prtljagi prinesel oblačila za otroke in odrasle ter higienske in šolske pripomočke. V mestu, kjer si številni ne morejo privoščiti osnovnih dobrin in kjer šolska uniforma pomeni edino zaščito pred družbenim razlikovanjem, so bila ta darila sprejeta z veliko hvaležnostjo.

Dnevi prostovoljcev niso minevali v brezdelju. Razdeljeni v skupine so dopoldneve posvečali urejanju oratorija, vodenju poletnega tabora za otroke ter obiskom družin na domu. Popoldne pa so vihteli orodje. Pomagali so postaviti temelje in zidove za preprosto hišo mlade družine, ki po dolgih letih končno stopa v varen in dostojen dom.

Kljub materialnemu pomanjkanju pa Corumbá ni le kraj stiske. Saverio je slikovito opisal živahnost tamkajšnjega utripa: od praznika zmajev, kjer se na travnikih zbere na stotine mladih, do nedeljskega sejma s sladkim sokom stisnjenega sladkornega trsa in tradicionalnega pečenja mesa. Posebej se ga je dotaknila spontana verska vnema domačinov. Vera tam ni stvar navade, ampak konkretna vsakdanja opora: v vsaki hiši je oltarček z Marijo iz Aparecide, maše pa so polne pesmi, ritma in plesa. Ob liturgičnem pozdravu duhovnika ljudje ne odgovarjajo z ustaljenim “In s tvojim duhom”, temveč z vzklikom “On je resnično sredi med nami”.

Srečanje v Močnikovem domu, ki ga je uvedel in končal katehet Bogdan Podveršič, se je sklenilo z nekaj vprašanji iz občinstva, nato pa še z misijonskim srečolovom, ki so ga pripravili mladi; izkupiček so seveda izročili Saveriu za brazilski misijon.

Mladi prostovoljec je – ne le z besedami – spregovoril o tem, da prav vsi lahko znova prižigamo upanje v tistih, ki jih je svet pozabil; v tistih, ki so izgubili voljo, da bi se umili, dostojno oblekli, pospravili dom, delali za preživetje družine ali poslali otroke v šolo. Lahko jim pokažemo, da obstaja alternativa, da niso obsojeni na bedo in da boj proti revščini ni bitka, ki jo morajo bojevati sami.