“Mrtvi v tem morju so žrtve odločitev”
Papež Leon XIV. na Lampedusi
Na dan, ko so ZDA praznovale 250 let neodvisnosti, je Leon XIV., prvi ameriški papež obiskal otok Lampedusa ter prebivalcem in migrantom predal globoko sporočilo bližine in upanja.
Kot prvi papež v zgodovini je obiskal pokopališče migrantov ter zunaj uradnega programa prestopil Vrata Evrope, simbolično mejo odrešitve, doseženo po “potovanjih upanja” čez Sredozemsko morje. Ti dve podobi sta se že neizbrisno zapisali v zgodovino Lampeduse, otoka, ki je postal svetovni simbol sprejemanja tistih, ki v iskanju boljših pogojev tvegajo življenje.
Na pokopališču je svetu oče pokleknil in tiho molil. Tam, kjer poleg domačinov počivajo številni brezimni križi in plošče tistih, ki jih je pogoltnilo morje – med njimi tudi mnogi otroci –, je položil venec iz rumenih in belih cvetov. Spontano, izven programa je nato prestopil Vrata Evrope, visoka pet metrov in široka tri, ki jih je na najjužnejši točki otoka (in celotne Evrope) postavil umetnik Mimmo Paladino. V vetru, ki mu je odnašal belo čepico, se je podal po skalnati obali ter, zazrt v obzorje, simbolično prehodil pot tistih, ki jim varnega pristana nikoli ni uspelo doseči.
Papež kot “migrant med migranti” je svojo pot nadaljeval do pomola Favaloro. Tam je blagoslovil spominsko ploščo z napisom “Kraj pristanov, upanja in človečnosti”, ki odslej nosi ime papeža Frančiška, ki je pred trinajstimi leti z istega mesta v vodo vrgel prvi venec za žrtve morja. Leon XIV. se je ob tem osebno srečal in pozdravil nekatere izmed trenutno 114 migrantov, nastanjenih v krajevnem sprejemnem centru. Med pridigo na stadionu je z aktualizacijo prilike o dobrem Samarijanu ostro obsodil mednarodno skupnost. Izpostavil je nujnost resnične bližine in se skliceval na načela velikodušne človečnosti. Mrtvi v tem morju so žrtve tako sprejetih kot tudi opuščenih odločitev, je dejal. Obsodil je brezbrižnost za skupno dobro, korupcijo v izvornih državah, svetovni gospodarski sistem, ki ustvarja revščino in izključenost, strah, ki hrani predsodke in prezir. Verska pripadnost nikdar ne sme postati razlog za diskriminacijo, je poudaril. Na brezna človeškega srca in grozote vojne lahko odgovori le usmiljenje, ki odpira pot novim začetkom. S sklicevanjem na svoje svetniške predhodnike je poudaril, da se “civilizacija ljubezni” ne rodi iz enkratnih, spektakularnih dejanj, temveč iz vsakodnevnih, majhnih in vztrajnih dejanj zvestobe, ki postavljajo jez razčlovečenju. Zaradi svoje geografske lege in institucionalne strukture ima Evropa edinstven potencial in obenem dolžnost, da krizo rešuje celostno, je še dejal.
