“Z dolgim programom sem potrdila svoje drugo mesto”

Pogovor / Maja Corsi

Maja Corsi je petnajstletna kotalkarica iz Gorice. S športom se je začela ukvarjati že v zgodnjih mladih letih. Vestno in trdno delo, trud in vnema skozi vsa leta so bili poplačani z izrednimi rezultati. Prav pred slabim mesecem dni je v San Juanu v Argentini na finalu svetovnega pokala Artistic International Series dosegla pomembno 2. mesto v kategoriji kadetinj.

Z Majo sem se srečala in se z njo pogovarjala o njeni veliki športni strasti. Lahko povem, da je Maja nežno, a vselej energično dekle. Vidni sta njena globoka navezanost na šport in prav tako njena motivacija.

Pozdravljena Maja, najprej bi začela s preprostim, a pomenljivim vprašanjem. Kdaj si začela kotalkati in še posebno zakaj?

S kotalkanjem sem se začela ukvarjati že v prvem razredu osnovne šole, torej pri šestih letih. Takrat sem se navdušila nad svojo sestrično, ki si je za šport izbrala umetnostno drsanje. Žal na Goriškem nimamo umetnih ledenih ploščadi, kar me je primoralo, da sem izbrala kotalkanje.

Pri katerem društvu si začela kotalkati?

Začela sem pri KUK Nova Gorica, že leto kasneje pa sem vstopila v KK Renče. Sicer je bila na začetku prva opcija AKŠD Vipava. Na žalost se je tako izteklo, da so prav v tistem obdobju popravljali ploščad pri društvu. Slučajno sem izvedela za klub v Novi Gorici in ga zato tudi izbrala.

Kdo pa te trenira sedaj?

Moja glavna trenerka je Sara Pregelj. Z njo in z drugimi pomočniki treniram šestkrat na teden. Skupaj sestaviva obe koreografiji (za dolgi in kratki program), izbereva glasbo, dalje pa mi pomaga pri celotni pripravi plesa. Sara me skupaj z mojo mamo tudi spremlja na vsa tekmovanja.

Pred dvema letoma sem v trening vključila tudi kondicijsko pripravo v fitnesu. Dvakrat tedensko me trenira Rok Rener. 

Kako pa so sestavljene koreografije?

Koreografiji za kratki in dolgi program zamenjamo izmenično vsake dve leti. Po navadi jih začnemo sestavljati nekje v mesecu decembru. Sestavljene so iz plesnih delov in tehničnih skokov ter obratov. Največ vrednosti imajo trojni skoki oz. skoki s tremi obrati. Seveda so tudi pri tem pravila, saj imamo na razpolago določeno, omejeno število skokov in obratov. Veliko pozornosti je namenjene tudi umetniškemu vtisu nastopa. Pri končnem ocenjevanju so pomembne tudi obleke in pričeske. Žirija torej gleda izvajanje koreografije v popolni celoti.

Kdaj si se s svojo trenerko odločila, da bi lahko ciljala na višja mesta na mednarodni ravni?

Že od vsega začetka me je veselje do športa spodbujalo, da sem vlagala veliko truda in prizadevanj v to, kar sem delala. Vedno sem hotela trenirati še kaj več in dajala vse od sebe. Delo je bilo potem poplačano. Moram pa povedati, da je zame zadnji uspeh na svetovnem pokalu v Argentini vir globoke motivacije za prihodnost. 

Omenila si pokal v Argentini. Kako bi opisala ta svoj velik dosežek? 

Prostor v slovenski reprezentanci za nastop na finalu svetovnega pokala v Argentini sem si priborila na polfinalni tekmi Pokala Sedmak-Bressan na Opčinah. Tam sem dosegla 8. mesto. Takrat sem že po izvedbi kratkega programa vedela, da imam možnosti za napredovanje v finale. Dolgi program sem izvedla slabše, a to ni vplivalo na končni rezultat.

Dalje so bile priprave na potovanje v Argentino precej stresne, saj smo si z družino morali priskrbeti potne liste le v dveh tednih. Tekmovanje se je odvijalo v revnejšem mestu San Juan. Na svojem nastopu sem krajši program izvedla slabše, a kljub temu sem že po tem bila na drugem mestu. Z dolgim programom sem potrdila svoje drugo mesto. Prvo in tretje mesto sta zasedli dve Španki.

Veliko kotalkaric iz Italije in Portugalske je v istem obdobju imelo državno prvenstvo, kar jim ni dovolilo udeležiti se pokala v Argentini. To je omogočilo drugim kotalkaricam, sicer ne najboljšim, da so zasedla prosta mesta za nastop v finalu.

Katero drugo tekmovanje ti je še posebno ostalo v spominu oz. srcu?

Leta 2018 sem prvič tekmovala s slovensko reprezentanco. Udeležila sem se mednarodnega tekmovanja Interland na Nizozemskem, kjer sem osvojila srebrno kolajno. Leta 2019 pa sem ponovno na mednarodnem tekmovanju Interland, tokrat v Švici, osvojila prvo mesto. Istega leta sem na Pokalu Evrope v Roani v Italiji osvojila peto, leta 2021 na Portugalskem pa šesto mesto.

Prav pred kratkim sem četrtič zapored potrdila zlato kolajno na državnem prvenstvu v Sloveniji.

Prejšnje leto septembra sem se poškodovala na treningu le teden pred evropskim prvenstvom, kar mi na tekmovanju ni dovolilo dokončati obeh izvedb programa.

Ali te je poškodba demoralizirala?

Ne, sploh ne. Seveda ni bilo lahko, saj se je zgodila prav pred prvim večjim tekmovanjem. Vedela sem, da bom po treh mesecih mirovanja lahko ponovno začela trenirati, kar mi je bilo dovolj, da sem strpno počakala. Na začetku sezone sem trimesečno pavzo občutila, a sem kmalu še hitreje napredovala.

Si kdaj doživela kakšno večje razočaranje?

Mislim, da sem največje razočaranje doživela prav prejšnje leto na evropskem prvenstvu. Celo poletje sem res veliko trenirala, tudi dvakrat na dan. Bila sem dobro pripravljena in mi je zato bilo žal.

Dandanes je skoraj samoumevno, da mladim uspe usklajevati šport in šolo. Kako ti to počneš?

Letos sem zaključila prvi razred znanstvenega liceja Gregorčič v Gorici. Vsakodnevni treningi mi pomagajo, da si čas organiziram na najboljši način. Seveda so tudi profesorji v šoli razumevajoči, še posebno, ko se vrnem s kakšnega tekmovanja.

Po drugi strani mi ne preostaja veliko časa za druženje, a vendar me to ne bremeni.

Kako pa se počutiš, ko si na kotalkah in ko tekmuješ?

Res sem srečna. Pred tekmami me ni strah, seveda pa sem globoko skoncentrirana. Najraje sem sama ali s trenerko. Zelo mi je pomembno, da prvi nastop ne pogojuje drugega. Večkrat, ko kratkega programa ne izvedem najbolje, se hitro še bolj skoncentriram, da z drugim dosežem čim več točk.

Kaj pa za naprej? Kakšni so tvoji prihodnji cilji?

Septembra se bo v Ponte di Legno v Italiji odvijalo evropsko prvenstvo. Nisem še bila vpoklicana v reprezentanco, a možnosti, da me bodo, so po letošnjih dobrih rezultatih kar visoke.

Dolgoročno pa bi si seveda želela zmagati na svetovnem prvenstvu, kar je najvišja možna stopnja, saj kotalkanje ni olimpijski šport.

Nazadnje pa mi še povej, kdo je tvoj kotalkarski idol.

V začetnih letih sem se največ zgledovala po tržaški kotalkarici Tanji Romano, kasneje pa po Luciji Mlinarič. Ona je bila tudi moja trenerka. Sedaj veliko sledim trenutni svetovni prvakinji Rebecci Tarlazzi.