“Vztrajajte v tem, kar vas veseli!”

Pogovor z odbojkarjem Mitjo Pahorjem, ki je letos napredoval v A3 ligo

Mitja Pahor, letnik 2000, iz Gorice se od leta 2019 kosa v višjih italijanskih odbojkarskih ligah. Letos je z ekipo Lupi Santa Croce iz Toskane dosegel izjemen uspeh in s soigralci napredoval iz lige B2 v ligo A3. Sezono 2024/2025 je zaključil še posebno praznično – in kako naprej?

V pogovoru z nami razkriva ozadje letošnjega uspeha, svojo pot od domače Olympie do profesionalnih dvoran, osebne izzive selitev in življenja v različnih krajih ter načrte za prihodnost.

Letos je sezona imela še posebno dober konec, saj si z ekipo napredoval v A3 ligo. Kaj je po tvojem mnenju skrivnost za tak uspeh?

Z igralci smo bili res povezani, vzdušje v ekipi je bilo izjemno. Trenirali smo dobro in intenzivno. Posebej bi izpostavil trenerja Alessandra Pagliaija, ki poleg tehničnega znanja izstopa predvsem po odličnem odnosu z igralci. Znal nas je motivirati in povezati, kar je bilo poglavitno za našo uspešno sezono. Lahko rečem, da skrivnost uspeha niso bili zgolj treningi. Ključno je bilo, da smo se med sabo res dobro ujeli. Na igrišču in izven njega smo ustvarili pravo prijateljsko vzdušje. Na treninge smo prihajali z nasmehom, in to ne zato, ker bi morali, temveč zato, ker smo se imeli skupaj preprosto odlično. Ta sproščenost in pozitivna energija sta nas povezali in pripomogli k rezultatu.

Letošnja ekipa je bila že od samega začetka sestavljena z jasnim ciljem – doseči dober rezultat. Nihče si verjetno ni mislil, da bomo že prvo sezono napredovali v A3 ligo. Povprečna starost ekipe je 23 let, najstarejši igralec je letnik 1991, najmlajši 2006, velik del pa je letnikov 2005 in 2006, večinoma iz različnih delov Toskane.

Klub ima več kot 60-letno zgodovino in je vedno nastopal v A ligi. To se pozna v odlični organizaciji, učinkoviti strukturi društva ter podpori, ki jo dobimo kot igralci. Poleg strokovnega trenerskega kadra so tu še zvesti navijači, predani odborniki in številne podrobnosti, kot so urejeno bivanje in druge pomembne logistične stvari. Čeprav gre za B ligo, deluje vse na zelo profesionalnem nivoju.

Navijači so bili res izjemni. Na vsaki tekmi so nas glasno podpirali, za nas so potovali tudi na daljša gostovanja, celo v Apulijo, kjer smo igrali državni pokal. Ta podpora nam je ogromno pomenila.

Si kdaj doživel trenutke krize ali dvoma? Kako si jih premagal? Kaj si se naučil skozi to pot, tudi zunaj igrišča?

Seveda. Verjamem, da se vsak športnik prej ali slej sooči s krizo ali dvomom. Pomembno pa je, da v takih trenutkih nisi sam. Meni sta bili v veliko pomoč družina in punca, vsi so mi stali ob strani in mi pomagali premagati težje trenutke.

Skozi vsa ta leta sem se veliko naučil tudi zunaj igrišča, predvsem kako živeti sam. Vsak dan sem preživljal v stanovanju z ljudmi, ki jih na začetku sploh nisem poznal. Učil sem se prilagajanja, jaz njim in oni meni. Vsako sezono sem moral začeti znova, v novem kraju, z novo ekipo, z novimi soigralci. To me je naučilo komunicirati, postati bolj odprt in sprejemati različne ljudi ter značaje. Razumel sem, da se svet ne vrti samo okoli mene. Naučil sem se živeti z drugimi, razumeti njihove potrebe in biti bolj spoštljiv ter prilagodljiv. Vse to so izkušnje, ki te oblikujejo ne le kot igralca, ampak predvsem kot človeka.

Odrasel si pri domačem odbojkarskem društvu Olympia, zdaj pa že več let igraš proč od doma. Kje vse si igral do zdaj?

Svojo pot sem začel pri domačem klubu Olympia, kjer sem tudi odraščal kot igralec. Po zaključeni višji šoli sem v sezoni 2019/2020 zaigral v B ligi pri Volley Mestrino v Padovi. Nato sem se preselil v A3 ligo, kjer sem v sezoni 2020/2021 igral za Macerato, leto kasneje (2021/2022) pa za Portomaggiore v Ferrari, prav tako v A3.

V sezoni 2022/2023 sem naredil korak naprej in igral v A2 ligi za Bergamo. To je bila res posebna izkušnja. Ekipa se je borila za napredovanje, sam sicer nisem veliko igral, a sem v tisti sezoni spletel prijateljstva, ki jih ohranjam še danes. Pogosto smo v stiku in to mi veliko pomeni.

V sezoni 2023/2024 sem se vrnil v Macerato (A3), letošnjo sezono 2024/2025 pa sem opravil v Santa Croce sull’Arno.

Vsaka sezona zase je nekaj posebnega, a v Bergamu in letos v Toskani je bilo res enkratno – tako na igrišču kot zunaj njega.

Kako je bilo oditi od doma in se odločiti, da boš odbojko postavil na prvo mesto? Kateri je bil najtežji korak na poti do igranja v višjih ligah?

Oditi od doma ni bilo enostavno, saj sem zelo navezan na naše kraje, ljudi in okolje, kjer sem odraščal. A odbojka je bila pri meni vedno na prvem mestu. Res je, da sem druge stvari, na primer šolo, opravljal po svojih najboljših močeh, vendar nisem bil med najboljšimi učenci. Kljub temu sem vedno usklajeval šport in izobraževanje in zdaj sem tik pred zaključkom; letos poleti bom magistriral iz športnih ved.

Najtežji korak na tej poti je bila verjetno moja prva sezona v A3 ligi. Vse je bilo novo: profesionalno okolje, višji nivo igre, soigralci, ki so že igrali v Superligi … zanje je bila odbojka poklic, takrat sem prvič tudi sam prevzel miselnost, da je odbojka moje delo.

Težko je bilo biti daleč od doma, še posebno ker je ravno takrat izbruhnil koronavirus, kar je še dodatno otežilo vse skupaj, domov sem lahko šel redkokdaj. Kljub temu sem se uspel vključiti v novo okolje in se prilagoditi, tako da mi je na koncu uspelo premagati začetne težave.

Kaj najbolj pogrešaš pri lokalni odbojki? Ko se vrneš domov, kako preživljaš svoj prosti čas?

Najbolj pogrešam občutek domačnosti in kontinuitete, ki ga ponuja lokalna odbojka. Več let smo igrali skupaj z isto ekipo, poznali smo se zelo dobro. Večinoma so bili to domačini, prijatelji iz otroštva, s katerimi sem rasel tako na igrišču kot zunaj njega. Ta povezanost in stabilnost sta dajali občutek varnosti in pripadnosti.

V višjih ligah pa se moraš vsako leto prilagajati novim soigralcem, novemu okolju, novemu načinu dela. Ni tiste umirjenosti, ki sem je bil vajen doma, ko ti ni bilo treba ves čas razmišljati, kje boš naslednjo sezono, kako se boš vključil, kdo bo trener ipd.

Ko se vrnem domov, si rad vzamem čas zase. Rad hodim v fitnes, igram odbojko na mivki, včasih grem na ribolov ali pa se preprosto odpravim na vožnjo z motorjem. Domači kraj mi vedno znova ponudi prostor za počitek in obnovitev energije.

Kakšni so tvoji načrti za naprej, v naslednji sezoni ali prihodnjih letih?

Trenutno še ne vem točno, kako bo potekala naslednja sezona. Sem sicer pod pogodbo, ki predvideva nadaljevanje v A3 ligi pri Santacroce, vendar obstaja možnost, da bo klub prodal A3 ligo, zato je prihodnost še nekoliko negotova.

Moj cilj ostaja enak, to je igrati čim dlje na čim višjem nivoju v profesionalnih klubih. Veseli me vsakodnevno treniranje, tudi večkrat na dan, in tak način življenja mi ustreza. Rad bi ostal v tem ritmu, kolikor dolgo bo mogoče.

Poleg tega sem tik pred zaključkom magistrskega študija športnih ved, kar mi bo odprlo nove možnosti za prihodnost. Postopoma se želim usmeriti tudi v poučevanje in treniranje drugih, tako ekip kot posameznikov. Verjamem, da bom lahko znanje in izkušnje, ki sem jih pridobil v teh letih, prenesel naprej in ob tem ostal povezan s športom, ki mi je všeč.

Bi si nekoč želel igrati ali trenirati v svojem domačem klubu?

Zakaj pa ne? V domačem klubu sem naredil prve korake v odbojki in nanj me vežejo lepi spomini. Verjamem, da se bom, ko bo telo utrujeno in bo čas za počasnejši ritem, nekoč tudi ustavil.

Zelo si želim, da bi bil v prihodnosti spet del domačega kluba, morda ne več kot igralec, temveč v vlogi trenerja ali kondicijskega trenerja. A vseeno upam, da bo do tega minilo še nekaj let, saj bi rad čim dlje ostal aktiven igralec na višjem nivoju.

Kakšen nasvet bi dal mlademu igralcu, ki sanja o tem, da bi prišel tja, kjer si zdaj ti?

Letos sem imel priložnost trenirati štiri mlajše ekipe – dečke U12, U13, U14 in U15. Ob koncu sezone sem jim povedal nekaj, kar bi svetoval tudi vsakemu mlademu igralcu: vztrajajte pri tistem, kar vas veseli. Če te odbojka resnično veseli, če na treninge prihajaš z navdušenjem, potem bo tudi telo dalo vse od sebe. Takrat napor ni breme, ampak postane del poti, ki jo sprejmeš z veseljem.

Vztrajnost je ključnega pomena. Za doseganje rezultatov je potrebno veliko treningov, ni bližnjic. Treba je znova in znova ponavljati gibe, saj se tehnična natančnost gradi skozi nešteto ponovitev. Pomembno je, da greš iz telovadnice vedno zadovoljen, ker si dal nekaj od sebe in užival v tem, kar počneš.