Vzporedna resničnost umetnosti
Na stopnicah (210)
Vodi zgodovino denar ali ideje? Čas na to vprašanje odgovarja različno; nekatere dobe se skoraj sramujejo svoje odvisnosti od denarja oz. premoženja, v drugih obvelja za prvo normo in vrednoto – in se tudi skozi optiko denarja gleda tudi na najbolj nematerialne vidike posameznika in družbe. Skoraj v vseh časih je zaletav, nezrel odgovor na to vprašanje eno od ključnih gibal civilizacije – in tudi pogosto njihov grobar. Marksistične ideje je verjetno bolj pokopala gospodarska naivnost kot pa odpor proti strahovladi. Sedanjo krizo ZDA lahko dojemamo tudi kot krizo ideje prostega trga in samoregulacije kapitala. Vedno znova se tadva pola človeškega bivanja med seboj dopolnjujeta – in si tudi nasprotujeta. Lahko imam še tako imenitne ideje, treba je tudi jesti in imeti streho nad glavo – po drugi strani, lahko imam neskončno bogastvo, a mi to ne jamči sreče in veselja. Nosilci obeh teh sfer na “tiste druge” gledajo z nekaj posmeha, celo smiljenja: ideologi in umetniki so pogosto deležni očitkov, da samo sanjajo in ničesar oprijemljivega ne prispevajo za družbo – gospodarstveniki pa se morajo vedno znova otepati očitka izkoriščanja drugih in sumničenj o praznem življenju. Enim se zdi, da jih nad “povprečje družbe” dvigajo njihove ideje, drugim – denar. Modrost je najti med obojim pametno ravnotežje. A kakorkoli je opisani konflikt včasih zaostren in tudi nevaren, je vendar pomemben za človeštvo. Zalomi se, ko se ti dve razsežnosti tako polarizirata, da izgubita stik; obe zelo hitro postaneta ceneni ali pa dekadentni. Bogat in gospodarsko uspešen človek je lahko eno od gonil kulturnega razvoja in socialnega statusa družbe: je mecen umetnikov, podpira znanost in tehnologijo, od svojega bogastva nameni del za lajšanje socialnih problemov …, lahko pa seveda svoje cekine porabi za neskončno zapravljanje, očitne neumnosti, ceneno razkazovanje in morda še za to, da si “kupi dovoljenj”, da počne zadeve, ki jih navadni državljani ne smejo: pedofilija, droge, orožje. Kultura in umetnost nastavljata ogledalo družbi in dajeta njenemu materialnemu prizadevanju “dušo«. Ko nagovarjata aktualna vprašanja, s tem omogočata skupno rast in večjo osebno srečo. Ljudje vidijo svet v barvah in ne le kot črno-belo dirko za preživetje in status. Zaplete se, ko kultura ne diagnosticira pravilno prelomnih točk svojega časa, pač pa se zaletava v obskurna in marginalna področja. In pa seveda, ko sebe prepozna samo kot orodje idej in kapitala. Sumim, da je taka drža vsaj deloma neiskrena – da “umetnik” dobro čuti, kaj v tem času in prostoru zares “kriči” v njem; a se pač odloči, da dá življenje raje tistemu, kar bo lahko bolje prodal ali s čimer bo dobil več pozornosti. Tudi morda, kjer se mu ne bo treba toliko truditi ali tvegati nasprotovanja. Precej lažje je dati od sebe komercialni izdelek, pa naj bo glasbena uspešnica, plišasta figurica, modno oblačilo ali strip, kot pa izpiliti mojstrovino: simfonijo, kip, roman.
