Vsi smo poklicani, da odgovorimo na Božji klic
V naših verskih skupnostih vloga laikov čedalje raste. Prizadevanja le-teh so namreč v veliko oporo duhovnikom, pomanjkanje katerih je v naših krajih trajni problem.
“Menim, da smo v obdobju velikih sprememb. Na eni strani smo še vedno priklenjeni na preteklost, marsikdo pogreša množične udeležbe in vnemo ter se nostalgično spominja nekdanjih pomembnih verskih voditeljev. Obenem pa je to čas, ko se moramo še bolj potruditi. Ne smemo pozabiti, da Bog vztrajno nagovarja vsakega izmed nas in da je poslal svojega sina, da obudi in oživi omrtvelo srce posameznika. Vsi smo poklicani, da odgovorimo na Božji klic”.
Tako nam je povedala gospa Marija Štekar Košuta, ko smo jo povabili na pogovor za naš tednik. Želja po intervjuju z gospo Marijo se nam je rodila, potem ko smo brali njen prispevek v letošnji velikonočni izdaji glasila openske župnije Naša beseda, v katerem je ob osrednji tematiki (priprave na sv. obhajilo in birmo v župniji sv. Jerneja, pri katerih je kot pomočnica veroučiteljev sama soudeležena) načela tudi posebno občuteno vprašanje, pred katerim si žal večkrat zatiskamo oči: to je vse bolj skromna prisotnost Božje besede v naši sredini in predvsem v naših družinah. Intervju je zato uglašen na to vsebino.
Odgovori gospe Marije ponujajo dragoceno pričevanje laika, ki se globoko zaveda sedanjega položaja v naših verskih skupnostih ter po svojih močeh in čutenju poskuša dati svoj doprinos v tesnem sodelovanju s krajevnim župnikom, g. Francem Pohajačem. “Verniki smo bili vajeni, da je za nas poskrbel duhovnik. Danes pa nas verski voditelji opominjajo, da smo del velike družine in torej poklicani k skupni hoji za Kristusom. Brez vzajemnega sodelovanja, medsebojne pomoči in Božje ljubezni ne bomo obrodili zaželjenega sadu”.
Na Opčinah ste dejavni kot pomočnica veroučiteljev Andreja Štekarja, ki je vaš brat, in Raje Peric pri pripravah mladih na sv. obhajilo in sv. birmo. Obenem ste v verski skupnosti sv. Jerneja tudi izredna delivka obhajila. Kdaj in zakaj se je v vas porodila želja, da bi v domači župniji sprejeli te zadolžitve?
Priznam, da nisem nikoli razmišljala o tem, da bi kdaj postala izredna delivka obhajila ali veroučiteljica. Kot poklic sem si izbrala poučevanje slovenskega in italijanskega jezika in delam na devetletki v Sloveniji. Od nekdaj sem se rada posvečala otrokom in odraščajočim mladoletnikom, z lahkoto sem vzpostavljala stik z odraslimi oz. starejšimi in iskala vedno nove rešitve za težave bližnjega. Rada se udeležujem izobraževanj in utrjujem svojo pedagoško pot. Pri svojem delu z veliko radovednostjo spoznavam bližnjega in mu rada prisluhnem. Pred nekaj leti sem celo opravila izobraževanje za mediatorko in to znanje spretno uporabljam v šoli.
Čeprav sem najprej spregovorila o svojem poklicu, mi je vsekakor najpomembnejša družina, kateri sem večkrat podredila vse ostalo in brez katere si ne predstavljam svojega življenja.
Že zelo zgodaj sem bila povabljena k sodelovanju v openski župnijski svet. Sredi enega izmed mesečnih srečanj je gospod župnik Franc Pohajač predstavil nov projekt tržaške škofije: gospod Dušan Jakomin naj bi vodil pripravo za izredne delivce obhajila med slovenskimi verniki. Ta tema je bila meni nova, zato me je župnik dobesedno šokiral, ko je pred drugimi člani župnijskega sveta predlagal mene in Stojana Pahorja. Še sedaj se spominjam svoje vznemirjenosti in osuplosti pred tem nenavadnim predlogom. Odločitve nisem takoj sprejela, temveč sem obljubila, da bom o tem temeljito premislila in se pogovorila z družino. Priznam, da so me župnikove besede globoko nagovorile, in že med odhajanjem domov sem imela v mislih pokojnega očeta, ki je med svojo boleznijo rad prejemal sveto obhajilo. Čeprav me je bilo zelo strah, sem v srcu takoj začutila, da bi rada delila sveto obhajilo bolnim in trpečim. Čez nekaj dni sem zbrala družino in jim pojasnila vlogo posebne delivke ter jih prosila za mnenje. Bodisi mož kot oba sinova niso bili nasprotni. Mož mi je celo priznal, da se mu zdi nekaj zelo lepega, da lahko pomagam bolnim in ostarelim. Ob podpori družine sem torej prepričano stopila na to pot, ki me je še bolj približala sočloveku.
Priprave so potekale v Škednju pod mentorstvom gospoda Dušana Jakomina, ki je povabil strokovnjake in izkušene delivce kot pričevalce. Ko sem skupaj z drugimi leta 2005 prejela blagoslov škofa Evgena Ravignanija, sem bila srečna, a se nisem še znebila svojega strahu pred župljani. Čutila sem, da je podoba delivke nekaj novega tudi zanje, in nisem bila povsem prepričana, da me bodo takoj sprejeli. To sem zaupala svojemu župniku in se z njim dogovorila, da bom delila obhajilo le pevcem na koru in bolnikom na domu. Želela sem, da bi se jaz in ostali postopoma privadili na novost. Minilo je kar nekaj let in sedaj se počutim popolnoma sprejeta in podprta od župnijske skupnosti.
Ko opravljam svojo nalogo, čutim neizmerno srečo in veselje, da sem Jezusova nevredna služabnica, ki lahko obhaja brate in sestre. Ta izkušnja me je globoko spremenila. Občutek imam, da gledam na svet in na bližnjega drugače, kot sem prej. Čutim, da je pred mano še dolga pot, a vem, da nisem sama.
Kakšne lastnosti mora imeti laik, ki se odloči za te funkcije?
Težko bi jih opredelila. Prepričana sem, da je vsak od nas poklican k temu, saj kljub različnim darovom smo vendarle Božji otroci in zato poklicani k ljubezni. Morda so v srcu nekateri že zaslutili, da jih Bog kliče, a se bojijo, tako kot sem se nekoč jaz, prevelikih pričakovanj duhovnikov oziroma vernikov. V resnici pa je to le oblika izkazovanja ljubezni.
Kakšen odnos mora tak vernik imeti do svojega dušnega pastirja?
Posebni delivec obhajila mora imeti svojega duhovnega vodjo. Jaz sem si izbrala gospoda Franca Pohajača, ki je tudi moj župnik. To mi zelo olajša delo, saj se pogosto srečujeva, skupaj sodelujeva in sproti rešujeva težave.
Zanimivo je, kako se odnosi do oseb z leti spreminjajo. Gospod Pohajač je bil najprej moj veroučitelj na osnovni šoli, pripravljal me je na obhajilo in birmo. Kasneje sem kot najstnica kritično gledala nanj in spoznavala druge duhovnike. Kot mati sem spremljala njegovo pripravo svojih dveh otrok, sedaj pa sem njegova sodelavka. Gospoda Pohajača sem spoznavala z različnih zornih kotov in danes ga lahko sprejemam celostno. Rada se z njim pogovarjam. Občutek imam, da me razume. Najin odnos gradiva na iskrenosti in medsebojnem spoštovanju. Pri moji duhovni rasti mi je v veliko oporo in pomoč.
V letošnji izdaji Naše besede ste v prispevku z naslovom Priprave na sv. obhajilo in sv. birmo med drugim zapisali: “Veroučitelji skupaj z gospodom Pohajačem opažamo, da je poznavanje Božje besede, katoliškega bogoslužnega leta in slovenskih navad ter običajev ob cerkvenih praznikih iz leta v leto skromnejše”. Zakaj je po vašem mnenju tako?
Marsikateri razlog za to gre pripisati spremembi sodobne družbe in družbenih vrednot. Poleg tega starši težko dopolnjujejo versko življenje otrok, delno zaradi lastne neprepričanosti, delno zaradi nepoznavanja. Eden od razlogov je tudi ta, da se družine redkeje udeležujejo svetih maš in župnijskih srečanj zaradi številnih obveznosti, ki jih imajo tudi ob nedeljah. Vsekakor pa ne smemo pozabiti, da obstaja še veliko družin, ki se zelo trudijo in skušajo vzgajati svoje otroke v krščanski veri.
Nikoli nisem namenjala velike pozornosti razlogom teh sprememb. Raje sem se trudila, da bi spremenila najprej sebe, šele potem druge. Bog me je ustvaril v tem obdobju in v tem času sem poklicana, da naredim nekaj dobrega za bližnjega. Ko sem torej začutila, da gospod Pohajač nujno rabi pomoč, sem sklenila, da si bom vzela nekaj prostega časa za delo z mladimi v župniji. Danes skupaj vodiva pripravo na sveto birmo. Sodelovanje s tako izkušenim veroučiteljem me spodbuja pri delu in iskanju novih pristopov. Čeprav mu pomagam že štiri leta, vedno znova ugotavljam, kako skromno je moje znanje, zato moram veliko vlagati v pripravo na srečanja. Pogosteje prebiram Sveto pismo in temeljito premislim, kako bi ga približala odraščajočim otrokom.
Menim, da imam posebno srečo, da lahko pomagam gospodu Pohajaču. Ob njem sem se veliko naučila. Zavedam se, da je za verouk otrok potrebna temeljita priprava, a tudi odmerek spontanosti in prilagodljivosti. V svoji nepopolnosti pa se vedno opiram na Kristusove besede.
Kako presojate nove učne programe za verouk v naših šolah? Ali odgovarjajo specifiki naše verske in kulturne dediščine?
Ne poznam podrobno šolskega učnega načrta za verouk v zamejstvu, a občutek imam, da izbrane vsebine sicer širijo poznavanje verstev sveta, zmanjšujejo pa poznavanje katoliške vere. Prepričana sem, da se vsak veroučitelj trudi, da najbolje opravi svojo nalogo, pogrešam pa neko tesnejšo povezavo z župnijskim delovanjem. To, kar otroci slišijo v šolskih klopeh, ne povežejo vedno z življenjem v svoji verski skupnosti. Menim, da bi bilo dobro vložiti nekaj truda v povezovanje šolskih in župnijskih dejavnosti.
Naša družba je podvržena vse večjim laicističnim silnicam. Kako se vse te dinamike kažejo na položaju družine: kako naj ta družbena enota še naprej ohranja svojo (tudi versko) identiteto v tako zagonetnem obdobju?
Danes družinam ni lahko. Izpostavljene so marsikateremu pritisku družbe. Včasih je težko najti čas za umirjen pogovor med možem in ženo, med starši in otroki, kaj šele med družino in družbo, ki jo obdaja. Vendar ne rada posplošujem, saj je vsaka družinska celica nekaj enkratnega.
V svoji sicer kratki izkušnji sem kmalu razumela, da ni samoumevno, da spremlja družina otrokovo duhovno rast. Včasih skrbi za to le eden izmed staršev, morda celo babica ali dedek. Prisotni so primeri otrok, ki si tedne delijo med ločenimi starši in jim je zato težje redno obiskovati priprave. Tema dvojezičnih družin je tudi zelo občutljiva.
Marsikdaj je družina v precepu, ali naj zadovolji družbenim, socialnim ali kulturnim potrebam ali naj sledi Božjim navodilom. Svet je mikaven in raznorazne dejavnosti ter skrbi nas večkrat premamljajo, da pozabimo na Boga. Zrasli smo v prepričanju, da nas ima Bog brezpogojno rad, tudi če ga postavimo ob stran. Vendar pozabljamo, da nas Bog tudi svari pred posledicami takega ravnanja.
Vaša službena pot vas vsak dan pelje čez mejo, kjer poučujete na ‘devetletki’ osnovne šole v Sežani. To vam daje možnost vpogleda v raznovrstne navade – tudi verske – sorodnega generacijskega izseka rojakov v Sloveniji. Kje so razlike, kje pa sorodnosti v doživljanju verskih vprašanj?
K sreči smo pred Bogom vsi enaki. Naš dobri Oče ne postavlja mej, ne razlikuje po rasi, narodnosti ali prepričanju. Vse ima enako rad. Jezus je potoval od dežele do dežele in pričeval o tej ljubezni. Približal se je velikim in malim, vsakega je nagovoril.
Navade so torej lahko različne, a človek je pred Bogom enak. Lepo bi bilo, da bi spoznali dobre navade bližnjih in, če bi se nam zdele primerne, jih tudi posnemali. Iz slabih zgledov pa se lahko tudi kaj naučimo, saj pregovor pravi, da se iz napak učimo.
Za konec bi rada povedala še naslednje. Prepričana sem, da moramo vedeti, kdo smo in kje smo, da se lahko napotimo v prihodnost. Ne smemo pozabiti preteklosti, a moramo zaupati Bogu in gledati predvsem naprej.
IG
