Vsi posebni, vsi na istem

Na stopnicah (156)

Ena prvih stvari, ki mi jih je po operaciji kolena rekel zdravnik, je bila, naj odložim bergle. Bil sem presenečen – pričakoval sem, da jih bom vlačil s seboj še vsaj mesec. Podobno mi je dejal za kolensko opornico: to je za čase, ko te boli. Drugače si samo razvadiš koleno in upočasniš rehabilitacijo. Telo se mora navaditi funkcionirati brez “pomoči”. Nekaj podobnega mi gre po glavi, ko je govora o naših šolarjih z “odločbami” – do kdaj bodo potrebovali te bergle? Je ta odločba obsodba za vse življenje?

Omenjal sem že, da so v tej zadevi piskrček pristavili tudi razni pop psihologi, torej tržišče ni slabo. Kako lepo je prepričati nekoga, da je njegov um nepopravljivo “drugačen” in njegove težave v življenju niso posledica lenobe in nereda – in za to pridno računati. In seveda: pop psihologi nas prepričujejo, da je z nami nekaj narobe, čeprav smo samo razpuščeni – včasih pa je res kaj narobe. Ampak če gre pri njih za potuhnjeno lahko dobičkarstvo, pa ustanove države vsekakor temu naj ne bi podlegle; naj bi vsaj na papirju delale za dolgoročno dobrobit mladih. Naj bi ločile, kdaj gre za nedisciplino, kdaj pa za težave. V podobi: da bi nekega dne lahko bergle postale nepotrebne – in bi jih pobrali tistim, ki se z njimi samo spakujejo. To imam raje kot pa idejo, da je z nami nekaj narobe, če avtobusov ne vozijo slepi in glasbe ne pišejo gluhi. Ali da morajo vsi na gimnazijo in potem naprej na univerzo, morda celo do doktorata – samo družba naj jim to omogoči. Saj vendar želimo izobraženo populacijo, mar ne? Eni najbolj razgledanih ljudi, ki jih poznam, imajo samo osnovno šolo – ampak so pač kasneje v svoji radovednosti za svet spoznali ogromno, od Platona do kvantne fizike. In poznam kar nekaj doktorjev, ki so nepopisno zaplankani – da ne govorim o tem, da si skoraj ne upam peljati z njimi z avtom. Tu naletimo na dve različni pojmovanji drugačnosti – lahko bi rekli “novo” in “staro”. Staro je izhajalo iz predpostavke, da vsak po svoje prispeva k družbi, ker smo drugačni – in tako tvorimo celoto. Pri tem je včasih delalo krivice in vzpostavljalo nekakšne kaste – ampak to bolj na površini in za površne. Zdravnik, učitelj in duhovnik so bili vaški polbogovi. Novo pojmovanje drugačnosti pa se osredotoča na nekaj, čemur pravi enake možnosti – v ozadju pa ima mit o življenjskih sanjah (in nekakšni odgovornosti družbe zanje). To pomeni: če si nekaj želim, ne glede na svoje sposobnosti, mi mora družba to omogočiti. Če mi nekaj pade na pamet, delam tako rekoč sebi krivico, če temu ne sledim. Vsi moramo početi vse, kar je na sodobnem spisku dobrega državljana – drugače naj naše življenje ne bi bilo “polno”. Da se razumemo: delal sem na področju posebnih potreb in se zavedam, kako neverjetno spremembo za kakovost življenja teh ljudi lahko doprinese družba in njeni ukrepi. Ampak zato se morda tudi toliko bolj zavedam, da je pomembno postavljati meje – biti realističen, čeprav je to včasih trdo. In to je posebej pomembno znotraj organizirane vzgoje in izobraževanja. Pri tem žal skoraj vedno največ škode delajo starši (ki naj bi vendar svoje otroke ljubili in se trudili za njihovo dobro): vedno znova se srečujem s primeri, ko ti svoje čisto “nič posebne” otroke obsodijo na “odločbo”, da s tem delajo potuho njihovi zanikrnosti (in s tem tudi svoji). In ko ima otrok resnične posebne potrebe, da k temu ne pristopijo tvorno, pač pa trmarijo, da mora skozi življenje po sodobni standardni predpisani agendi. Razni svetovalni delavci so pri tem precej brez moči, ker starši pač na koncu izsilijo svoje (in to razumejo kot plemeniti boj za svoje dete) – a včasih bi si tudi od njih morda želel bolj zrele, jasne besede. Da bi svoje strokovno znanje uporabili ne samo za to, da do konca po dlaki božajo sanjarije staršev in otrok – pač pa včasih temu tudi postavijo pametne meje. Da pomagajo do odločitve, kakšno mesto glede na svoje sposobnosti in želje lahko v tem svetu zasedem – ne pa ministrirajo v grozljivkah, ko infantilni starši v svojih otrocih poskušajo uresničiti svoje lastne neizživetosti. Ob tem je zanimivo, da smo nekoč precej govorili o nadarjenih otrocih – danes pa samo še o tistih s posebnimi potrebami. Kje so nadarjeni? Kaj pa če so to – isti otroci? Vsaj nekateri gotovo. Jaz pa še vedno čakam, da družba že popravi to neizrekljivo krivico in bom lahko končno astronavt.