“Všeč mi je, kako umiraš, dečko!”

“Všeč mi je, kako umiraš, dečko”! je verjetno najbolj tarantinovska od vseh izjav, ki jih lahko slišimo iz Djangovih (upodablja ga Jamie Foxx) ust v trenutku, ko hladnokrvno likvidira enega svojih belopoltih rabljev. No, kosa se morda še z Djangovim vprašujočim izrazom, ko skuša od svojega “poslovnega partnerja” dr. Kinga Sculza (Christoph Waltz) razumeti, kaj bi moral početi v novi “službi” lovca na glave: “Kaj torej praviš, da bi moral službeno ubijati belce? In da bi bil za to celo plačan”?
Tarantino je že tretji film zapored namenil temi maščevanja. Kill Bill je uvedla “modra misel”: Maščevanje je jed, ki jo je najbolje postreči hladno! In ta hladni obrok je takrat postregla Uma Thurman “svojemu” Billu, ko je iskala ugrabljeno hčerko. To isto hladno jed je postregla skupina ameriških judov pod vodstvom poročnika Brada Pitta nacistom in Hitlerju v prvi osebi v Neslavnih barabah. In to isto jed je nazadnje postregel osvobojeni suženj Django svojim belim rasističnim zatiralcem v iskanju ugrabljene in zasužnjene žene. S tem je Tarantino zaokrožil svojo osebno trilogijo maščevanja, ki smo ga lahko okusili na tisoč in en način. Django je film, ki kavbojce in Leonejev špageti vestern postavlja le za okvir. Tudi sužnjelastniška tematika je dobršen del filma le “krinka” za Djangov osebni maščevalni pohod v iskanju ugrabljene žene. Šele tik pred odjavnimi špicami se Django spremeni v črnskega pravičnika, v “pulp” različico Malcolma X. še pred nastopom Abrahama Lincolna (film je postavljen v leto 1859, torej dobro leto pred začetkom secesijske vojne).
Značilne 4
Poklon Corbucciju: Špageti vestern vidik je tisti, ki najprej pride do izraza že v samem glavnem liku. Django je bil namreč v istoimenskem filmu Sergia Corbuccija (1966) samotarski kavboj, ki je za sabo vlekel krsto. Tarantinov Django v bistvu od svojega predhodnika prevzema samo kavbojski videz. Citatov je še za peščico. Ista pusta puščavska pokrajina v začetni sceni se pojavi v obeh filmih. Tarantinovo naselje, kjer se prodajajo sužnji, pa je na las podobno tistemu, ki ga je Corbucci izbral za scenografijo svojega filma.
Django vs Django: v Tarantinovem Djangu nastopi v “cameo vlogi” tudi izvirni Corbuccijev Django, Franco Nero. Tarantino seveda ovije kratko srečanje obeh Djangov v ironično tančico kratkega, a učinkovitega dialoga. “Kako ti je ime”? vpraša Franco Nero, ki v filmu igra lastnika črnskih borcev. “Django, toda začetni D je nem”, odgovori Jamie Foxx. In Nero spet odrezavo: “To vem tudi sam”. Ironija tiči v tem, da je besede, ki jih v Tarantinovem Djangu izjavi Jamie Foxx, v Corbuccijevem filmu uporabil tudi Franco Nero. In od tod logičen odgovor, ki ga Nero postreže Jamieju Foxxu: “To vem tudi sam”!
King Schulz in Hans Landa: Christoph Waltz tudi v drugem sodelovanju s Tarantinom postreže z izvrstno predstavo. Dr. King Schulz je pravzaprav v marsičem zrcalna preslikava arogantnega SS oficirja Hansa Lande, ki ga je Waltz upodobil v Neslavnih barabah: oba lika sta izvrstna govornika, prebrisana sta in podmazana z vsakovrstnimi žavbami. Obstaja pa temeljna razlika: dr. Schulz je pozitiven lik. Zaradi tega je morda Waltzov cinizem tokrat za odtenek milejši. Je pa vseeno še vedno osrednji lik, ki v film vnaša Tarantinu tako ljubo grotesko. Način, kako Waltz zaigra nasprotje med visokodonečim in aristokratskim govorjenjem, ki označujeta lik dr. Schulza, in načinom opravljanja svojega poklica lovca na glave, je naravnost fantastičen.
Mandingo in blaxplotation: Žanr, ki obravnava krivice, storjene temnopoltim ljudem, se je razvil v ZDA od sedemdesetih let dalje. Dalj časa je za izrazito tipičen primer blaxplotation filma, ki se je neposredno ukvarjal s tematiko suženjstva, veljal Mandingo iz leta 1975. Mandingosi, kot so imenovali tudi črnske sužnje, postanejo v Tarantinovi preobleki skoraj mitološke figure črnskih rokoborcev, ki so se borili proti drugim mandingosom v bojih na življenje in smrt. Šlo je za neke vrste črnske gladiatorje – sužnje. Njihov obstoj je zavit v tančico skrivnosti, saj ni uradnih dokumentov, ki bi dokazovali, da so črnski borci zgodovinsko dejstvo. V svojih blaxplotation scenah pa seveda Tarantino z veliko žlico zajema iz mitologije teh temnopoltih gladiatorjev in najbolj okrutnih anekdot o tej temi. Še več, črnski borci so postavljeni v ospredje okrutnosti belih lastnikov.
Extra vsebine
Kompleks Ludwiga Van: V Kubrickovi Peklenski pomaranči se v figuri okrutnega Alexa spajajo norost, divje nasilje in hkrati ljubezen do umetnosti, ki simbolizira absolutno lepoto. “Umetnost par excellance”, ki jo Alex dnevno uživa, tako kot uživa nasilje, je glasba velikega Ludwiga Van (mišljen je, logično, Beethoven). Skratka, gre za temeljno vprašanje, ki se postavlja že vsaj od Auschwitza dalje: kako lahko človeška vrsta, ki je sposobna ustvariti Beethovna, Goetheja ali Schillerja, ustvari tudi Hitlerja? In Tarantino v Djangu postavi isto dilemo, ki se porodi – ironija usode – Nemcu dr. Kingu Schulzu. Medtem ko je na večerji gost belega lastnika sužnjev Calvina Candyja (Leonardo di Caprio) in hišna harfistka začne z izvedbo sonate “Za Elizo” (delo velikega “Ludwiga Van”), se Schulz spomni prizora, ko je harfistkin mecen Candy le nekaj ur pred tem nagnal trop psov nad poškodovanega črnskega borca, da bi ga raztrgali do smrti. Besede, ki jih Schulz agresivno takrat zakriči proti harfistki, so zelo enostavne: “Kako si drznete igrati Beethovna”?
Upravičeni “nigger”
Tarantino z Djangom naniza še enega v seriji tarantinovskih filmov. Če je pri njem že običajna tematika krivic proti temnopoltim in kavbojski svet (v Djangu je ta vidik oplemeniten z glasbo Ennia Morriconeja), pa se je tokrat po Neslavnih barabah že drugič zapored odločil za poseg in prikaz nekega zgodovinskega obdobja: prejšnjič nacizma, tokrat suženjstva. Učinek je zelo všečen, predvsem zato, ker si je Tarantino izboril pravico zgodovino prikazati na čisto svoj način. V tem kontekstu tudi hipertrofična uporaba najhujše črnske žaljivke “nigger” je nekaj povsem “naravnega”.
Andrej Černic

“Django brez okovov”, Quentin Tarantino spet v kinematografih

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme