Vse si mi dal

Med mitom in resničnostjo Asiškega ubožca (6)

Redkokatera tema je v Cerkvi deležna toliko zgražanja in celo pridiganja s strani nevernih, kot je uboštvo. Vedno znova se najde kdo, ki ga motijo cerkve iz marmorja in pozlačeni kelihi pa bogato okrašeni mašni plašči – in v sodobnejši različici še župnikov audi. Kot da bi na poseben način cerkveno bogastvo tudi nevernim preprečevalo, da kaj dobrega ukrenejo za svojega bližnjega v materialni stiski. In kot da ne bi bil na njihovem dvorišču parkiran BMW ali vsaj passat. Drugemu predpisovati, kaj naj počne s svojim denarjem in kako naj ga porabi najbolj “moralno”, je bila vedno specializacija svetohlincev, pa če svetohlinijo nebeškim ali pa zemeljskim mogočnežem. Če denar porablja gospodarno, koristno in za podporo preizkušanih, ni nič narobe s tem, da ima Cerkev – ali katerakoli verska skupnost – veliko denarja. Če ne drugega, da lahko pošteno plača svoje delavce in niso bolj brez delavskih pravic kot zadnji prekarni migrant. Da so prostori molitve in bogoslužja varni in lepi. Ampak prav tako kot pri kulturnem poslanstvu Cerkve se tudi tu lahko reč zaplete: po eni strani lahko gospodarjenje z mamonom cerkvene ustanove in uslužbence preveč zaposli in tako nimajo časa in energije za evangelij – po drugi jih lahko zvabi za seboj, da evangelija sploh ne jemljejo več resno, ampak le za rezervo, le kot krinko, ko se sami okoriščajo. Čeprav, po pravici povedano, pomilujem naivnost tistega, ki gre v cerkvene vode, da bi obogatel.

Frančiška je pretreslo, ko je slišal, da Jezus učencem naroča, naj na svojo pot oznanjevanja ne jemljejo ničesar – in je v tem prepoznal tudi svojo poklicanost. Ne, Frančišek ni bil niti komunist niti hipi – to so zmešnjave 20. stoletja, ki so starodavni uvid uboštva zmaličile v populistično farso. Frančišek je bil realist: iz svoje družine je vedel, koliko energije in časa gre očetu za njegov posel – in te igre se v svojem življenju ni hotel iti. Sprejel je izziv evangelija, ko pravi: “Najprej iščite božje kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo.” Sploh ne gre za zavračanje materialnega; skepsa do materialnega se lahko rodi samo v presitem okolju, kjer človek ni nikoli lačen, nikoli žejen in ima vedno streho nad glavo. Bog je stvarnik, zato je zavračanje materialnega blasfemično. Pri uboštvu sploh ne gre za delitev materialno – duhovno (oziroma duševno, idejno); gre za temeljno zaupanje Bogu, da bo on poskrbel – in se jaz torej lahko v polnosti predam tistemu, kamor me vabi in izziva. Sploh ne poskrbel samo na materialnem področju, pač pa tudi na duhovnem in idejnem – tam morda še bolj. Zato Frančiškovo uboštvo tudi ni vrsta askeze v smislu krotenja svojega telesa, je zgolj odločitev za osvoboditev od skrbi; kot pravi Jezus drugje: “Kdor želi svoje življenje rešiti, ga bo izgubil …” Gre za korenito nenavezanost in razvezanost v vseh razsežnostih človekovega bivanja – morda pravzaprav bliže stoicizmu kot pa asketiki. Samo spet: za stoike je značilno, da se gredo svojo mrtvohladnost v plačah in na varnih položajih. Frančišek pa je šel do konca in za seboj pustil vso gotovost ter s tem manično obvezo ukvarjanja s sabo, svojim popkom in svojim preživetjem. Veroval je in živel, da je njegov trenutek pred Bogom dovolj – če že vlečemo vzporednice, je v tem nekaj zelo čuječnega: tukaj in zdaj pred Bogom – in drugo ni tako pomembno. Dobrodošli na “gori Gospod poskrbi”!

A takšna različica uboštva zadane Cerkev pravzaprav precej bolj korenito – ker je že tako, da se Cerkev morda ne oklepa tako zelo zlata in dragih avtomobilov, se pa vsekakor preveč oklepa svoje družbene vloge in mesta, svojega kulturnega razkošja in svoje tradicije, zgodovinske vloge in svojega političnega vpliva. In se zato lahko morda zdi, da je “Cerkev v krizi” – ljudem pač ni do tega, da bi igrali v neki stoletja stari farsi; da bi, kot da odlično podobo prerok Jeremija, pili postano vodo iz kapnic, izkopanih skozi stoletja, namesto sveže studenčnice Duha. Ni pa položaj brez krivde: če ljudem Cerkev daje piti postano mlako, v svoji žeji morda nikoli ne bodo ugledali Studenca. Zaradi te vizije Frančiškova zgodba nikoli za Cerkev ni izgubila svojega naboja, vedno se je vedelo, da je “nevarna”. Torej ne, ker bi kdo tako trepetal za svoje skrinje zlata – pač pa ker bi se moral morda konec koncev spreobrniti.