Vsakdanje življenje in delo uršulink v glavnem mestu Etiopije
Pri sestrah uršulinkah je vse zelo skromno. Že prvi dan se umivam z mrzlo vodo, ki mi jo v vedru prinese sestra Nigisti. Nerodno ji je in se med zardevanjem opraviči. Vode v hiši ni že nekaj dni, pokvaril se je motor črpalke in sestre čakajo delavce, ki bodo okvaro odpravili. Ne vejo še, kako bodo popravilo plačale. Nerodno je tudi meni, ker me tako razvajajo. Vztrajam, da bom po vodo hodila sama. Natočim si jo iz pipe na dvorišču in prinesem v sobo v plastičnem vedru. Ugotovim, da si lahko čist tudi, če se umiješ le s tako majhno količino mrzle vode. Nato zasedem stol na nizki terasi, kjer sestre vsak večer ob majhni kapelici z Marijinim kipom molijo in pojejo, in pustim, da mi lase posušita sonce in veter. Opazujem, kako na gredicah ob zidu in na terasi v lončkih rasejo gorečke, vodenke, vrtnice, okrasni bršljan, marjetice, škrnicelj, palme, drevo življenja, Kristusov trn na skoraj meter visokih trnastih steblih. Ob rastlinah, ki jih poznam z naših vrtov, se počutim kot doma. Sprašujem se, ali so te rože morda sem prinesli rojaki iz Slovenije … V murvi se gostijo ptiči, nekateri so temno zelene barve s kovinskim leskom, drugi rumeni ali pa oranžni z rjavim trebuščkom. Za zidom se slišijo klici ljudi in prometni vrvež. Pomislim, kako imajo nekatere naše sestre lepo in sodobno opremljene samostane… Kmalu vidim, da kdaj pa kdaj zmanjka tudi elektrike, internet pa je tako počasen, da takoj obupam. Poleg tega imajo sestre internet na ključek, kar je zanje zelo drago, in ga uporabljajo le za delo. Tudi perilo perejo na roke in sušijo na vrveh na notranjem dvorišču. Ščipalk večinoma ne uporabljajo, čeprav jih poznajo.
Sestram kuha mlada ženska, ki ima po vratu tatuje v obliki valov, na čelu pa vtetoviran koptski križ. Imenuje se Mebrehit, kar pomeni “Tista, ki dela luč”. Živi v res zelo zelo majhni, temni in skromni sobici na zadnji strani dvorišča, a je zadovoljna, da lahko dela pri sestrah. Na njenem obrazu je vedno videti nežen nasmeh in rahlo zadrego … Ko Mebrehit in sestre vidijo, da tudi jaz perem perilo v škafu na dvorišču, so zelo začudene. Na vsak način hočejo to delo opraviti namesto mene. Ker ne pustim, se Mebrehit domisli in mi prinese vedro tople vode. Segrela jo je na štedilniku v kuhinji. Sicer pa Mebrehit pri kuhanju vedno pomaga še kaka sestra, navadno starejša in simpatična sestra Tereza. Tu živita še dve aspirantki, Marta in Ubnesh, in dva čuvaja, ki sta v mestu iskala delo. Sestre so videle, da sta revna, in so ju vzele, da ponoči čuvata hišo. Njuna čuvajnica je ravno dovolj velika za eno ležišče. Podnevi pa v mestu iščeta delo.
Za zajtrk so navadno kava ali čaj in žemlje, za kosilo in večerjo pa je pripravljenih več jedi. Na polico so postavljeni različni pladnji, sklede ali pokriti lonci, na primer s špageti, rižem, zelenjavo, sladkim ali navadnim krompirjem, v svitke zvito indžero, ki jo jedo namesto kruha, z raznovrstnimi zelo pikantnimi omakami, na drobno narezano zeleno solato, koščki mesa in drugimi jedmi. Meso jedo le redkokdaj. Kasneje sem ugotovila, da so bolj evropske jedi na vrsti navadno le, ko imajo na obisku kake prostovoljce. Sestre jedo tako, kot so navajene od nekdaj, torej tradicionalne etiopske jedi. Postrežejo si same, vsaka tudi sama pomije kozarec, skodelico, krožnik in pribor za seboj. Jedo z vilicami in nožem ali žlico, pa tudi s prsti, tako da koščke indžere pomakajo v omake ali vanje zvijejo na primer riž. Zraven so vedno tudi žemlje in včasih banane, pomaranče, papaje, jabolka ali drugo sadje. Meni prinesejo plastenko vode ali njihovo mineralno vodo v steklenici, same pijejo vodo iz pipe, po večerji pa si vedno pripravijo skodelico tople vode. Prvič, ko me je sestra Nigisti vprašala, ali hočem toplo vodo, sem bila začudena, potem sem pomislila, da pač tako rečejo čaju … Šele ko sem prišla v Kobo, sem izvedela, kako se je začela ta zgodba s pitjem tople vode. V Kobu namreč dela Claudia, zdravnica, specialistka za ginekologijo iz Italije. V Afriki živi več kot 17 let. Že v otroštvu je sanjala, kako bo odšla v Afriko in tam pomagala revnim ljudem. Zato je tudi šla študirat medicino. Nekaj časa je delala v bolnišnicah v Italiji, potem je dala odpoved in odpotovala v Afriko. Tu je delala v bolnišnicah v različnih državah, večinoma kot prostovoljka. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Preberi tudi
Kristjani in družba
Kristjani in družba
