Reportaža

“Vsak naredi, kolikor more”

“Vsak naredi, kolikor more”

Piše: Špela Pahor / Tretje pismo iz Adis Abebe (2)

Z nekega potopisnega predavanja o Indiji se spomnim, kako so se poslušalci smejali ob fotografijah templja, v katerem Indijci častijo podgane. No, pri nas imajo nekateri ljubitelji živali podgane za hišne ljubljenčke. In naši domovi so včasih tempelj za psa ali mačko. Prijateljica, ki svojih borih 400 evrov zasluži kot čistilka v hotelu, je videla nemškega turista, ki je svojo mačko vozil v otroškem vozičku, jo oblačil v tuto za dojenčke, jo hranil po steklenički in od osebja zahteval otroško posteljico zanjo. Rekla je, da ni vedela, ali sanja ali naj verjame svojim očem. V časopisih beremo, kako je neka bogatašinja v oporoki vse premoženje zapustila svojemu psu, v nekem mestu pa, da so za župana izvolili mačka. In potem se zaradi podganjega templja zgražamo nad Indijci, pred uličnimi otroki pa si zatiskamo oči in se nezaupljivo sprašujemo, ali gre denar za botrstvo res v prave roke? Vsak izgovor je dober, da le ne bi pomagali in dali kaj od sebe.
V naši ulici je vse polno zapuščenih in umazanih psov, ki si pločnik in skromno senco nekaj dreves delijo z uličnimi prodajalci, berači na invalidskih vozičkih in malimi otroki, ki prosjačijo. Sestra Tsehaitu mi pokaže štiri male otročke, ki sedijo sredi umazanije, in reče: “Poglej, kako si delijo zadnji košček kruha”. Po vsem mestu ženske na pločnikih prodajajo sadje in zelenjavo, čevlje, obleke, gospodinjske pripomočke, cvrejo ali pečejo meso in drugo hrano, kuhajo kavo ali čaj. Mimoidoči, taksisti ali drugi potniki se ustavijo, si pri njih kupijo kosilo in ga pojedo kar stoje na pločniku. Ženske delajo tudi na gradbiščih, skupaj z moškimi. Nihče od njih nima ne delovne obleke ne zaščitne čelade in vsa dela opravijo ročno, tudi kamenje drobijo ročno. Po vsem mestu štrlijo v zrak in prazno zevajo nedokončani bloki, gradbišča pa so ograjena s pločevino ali raztrganimi odejami, ki kot cunje visijo z žičnatih ograj. Ko se peljemo mimo znanega termalnega kopališča, vidim nekoga, ki v luži ob zidu pere svoja oblačila. V pasu med obema stranema ceste pa se dvigajo pločevinaste palme, na katerih se zvečer zasvetijo lučke. Sedež vlade in sedež Afriške unije domujeta sredi prostranega parka z ogromnimi drevesi; ko začne deževati, bo v naslednjih mesecih ves ozelenel.
Včasih se mi zazdi, da se v Adis Abebi počutim kot doma. Sestre govorijo italijansko, v kapeli molimo tudi v angleščini in italijanščini, vozijo toyoto, pošiljajo “maile”, fotokopirajo, skoraj vsaka od sester ima svoj “mobi”. Večkrat jemo špagete, makarone in žemlje. Omara in postelja v moji sobi sta sicer prastari, ampak kot doma tudi tu ne spim na tleh. Popraviti so dale črpalko, tako da imamo spet tekočo vodo in lahko celo prižgem grelnik in se sprham s toplo vodo. Zvečer se sestre zberejo v dnevni sobi in sede v foteljih gledajo TV, na skromnih knjižnih policah pa najdem poleg knjig v amharščini tudi italijanske in angleške. Ker smo nad 2000 metrov, so večeri, noči in jutra zelo hladni, prav tako kot decembra pri nas. In včasih se mi zdi, da so se sestre že vdale v usodo oziroma se sprijaznile s tem, da se vsem ljudem pač ne da pomagati. To me zelo boli in po tihem se jezim nanje in jih po krivici obsojam, da ne naredijo dovolj, da so postale brezbrižne, da vse prevečkrat razmišljajo, da je življenje pač tako … Ko se o tem pogovarjam s sestro Tsehaitu, mi vedno reče, da preveč razmišljam in si delam preveč skrbi. “Vsak naredi, kolikor more, ostalo pa naredi Bog”, me skuša tolažiti.
V tem mestu se počutim vedno bolj grozno. Mislim, da mi je prekipelo, ko sva se s sestro Lettezghi s tržnice odpravili še v neki supermarket, da bi kupili jajca. Na policah so bile poleg drugih zahodnih izdelkov (šamponi, praški, mila, kreme, lonci, ponve, jedilni pribor itd.) tudi vrečke s “porkerijami” – bomboni, “čipsi”, “čokolatini”, piškoti in druge vrste nezdrave hrane. Ko sva stopili v vrsto pred blagajno, se je pred naju prerinila mama z dvema zelo razvajenima otrokoma. Sestra Lettezghi pa nič. Že na tržnici sva pred kioskom, kjer sva kupili sladkor, čakali najmanj eno uro, ker so naju vsi prehitevali. In ko je sestra vdano opravičevala ta dva smrkavca, češ, saj sta samo uboga otroka, ki težko stojita v vrsti in čakata, sem ji rekla, da jima čisto nič ne manjka, če lahko jesta bombone, in da so ubogi tisti otroci na ulici, ki komaj stojijo na nogah, ker so tako lačni. Na vsak način sem hotela oditi naprej v Kobo, in ko so mi sestre skušale dopovedati, da ostajam tu zaradi svoje lastne varnosti, sem rekla, da so v večji nevarnosti vsi tisti otroci, posebno punčke, ki spijo na ulicah Adis Abebe (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

05.03.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!