Vprašanje o meji vedno buri duhove

POGOVOR – G. Santi Grasso

Pred časom se je zaključil škofijski tečaj kateheze za odrasle za celo goriško pokrajino, ki ga je vodil g. Santi Grasso in na katerem je bila rdeča nit vprašanje o meji. S tem v zvezi je izšla tudi njegova nova knjiga v italijanščini z naslovom Confini? Riflessioni bibliche (Meje? Svetopisemska razmišljanja). O knjigi je škofijski duhovnik že govoril februarja pri predstavitvi programa GO! 2025, ko je prav goriški nadškof Redaelli pred vojaškimi oblastmi odločno poudaril: “Nikakor nisem zadovoljen, da je bila v tem letu 2025 meja med goriško in novogoriško pokrajino ponovno vzpostavljena. To nikakor ni dobro sporočilo.” Pogovorili smo se s Santijem Grassom prav o njegovi knjigi in o tečaju, ki ga je imel. Gospod Grasso poučuje eksegezo na Teološki fakulteti Triveneto v Gorici, Trstu in Vidmu, je škofijski vikar za kulturo v goriški nadškofiji in pisec različnih člankov v znanstvenih revijah ter avtor številnih raziskav.

V čem je pomen meje? Kakšen je njen simbolni in tudi politični pomen?

Govoriti o meji je precej zapleteno in vključuje številne vidike človeškega življenja. Meje obstajajo, ker nismo vsemogočni, ampak šibki in zato minljivi. Meja ima dvojni pomen: realističnega in simbolnega, od čisto geografskih lokacij do neoprijemljivih prepričanj in osebnih ali individualnih lastnosti. Simbolični pomen v zvezi “prekoračiti mejo” je v tem, da gremo nasproti drugemu oziroma hočemo srečati, prepoznati bližnjega, ki je popolnoma drugačen od nas in s katerim se hočemo soočiti. V negativnem smislu “prečkati mejo” pomeni, da nočemo prepoznati drugega kot nekoga, ki je enakopraven z nami, in si ga hočemo podjarmiti, podložiti. 

Na tečaju ste se dotaknili vprašanja odnosa med Božjim in človeškim. Ali ostaja meja med nami in Bogom nespremenjena?

Zgodovina filozofske in verske misli je vedno bila prepričana o nepremostljivi pregradi med človeškim in Božjim svetom. V hebrejski besedi “kadoš”, s katero so Judje označili Boga in pomeni “ločeno”, mi pa jo prevajamo “sveto”, je Stara zaveza videla Boga kot nekoga, ki se mu ni mogoče približati in ki je popolnoma ločen od človeka. V Novi zavezi se je to pojmovanje spremenilo. Tu govorimo o učlovečenju, ki nam govori o Božjem sinu, ki je prevzel človeško naravo in postal človek. S tem je Bog tako rekoč prestopil mejo in ni več oddaljen, ločen za neko mejo, je vedno prisoten v svetu in v našem vsakdanjem življenju.

Katerih vprašanj ste se še dotaknili v svetopisemskih razgovorih?   

V pretres smo vzeli razna poglavja Svetega pisma. Ustavili smo se na primer pri mnogobožjem izvoru Abrahamovega mišljenja. Ozemlje, na katerem je živel Abraham, je bilo politeistično in je bilo povezano z maliki. Zato je moral Abraham zapustiti domač kraj in se napotiti v neznano deželo. Le čez mejo je mogoče slišati Božji glas. Ukaz za odhod je precej radikalen. Abraham mora zapustiti ne samo domače ozemlje, ampak tudi družinske vezi. S tem, da se odrekamo vsaki gotovosti, je edini način, da zapustimo svet, ki nas drži v neplodnosti. Ustavili smo se tudi pri preroku Jonu, ki ni hotel prekoračiti meje. Tu se je šlo za zelo močno nesoglasje med vesoljnim pogledom, po katerem je Jahve Bog vseh narodov, in izključevalnim pogledom, po katerem je Bog samo za privilegirane Izraelce. Govorili smo še o Jezusu, ki se ne sramuje potovati skozi samarijsko mesto in se pogovarjati s Samarijanko, kar je bilo v tistih časih neprimerno. Z drugimi besedami, Jezus je prestopil mejo, ki bi je ne smel, ker je to Božji načrt, ki se uresniči z Mesijem, zunaj okvira zapovedi neke tradicionalne ločujoče religioznosti.

Tržaški pisatelj Paolo Rumiz v eni od svojih knjig pravi, da na meji odkriješ stvari o sebi, za katere prej nisi vedel. Je prekoračenje meje tudi na neki način iskanje samega sebe?

Strinjam se. Prekoračenje meje pomeni tudi rešitev pred revščino. Tu se pokaže možnost, da se odpremo drugemu, kar nas lahko obogati. Včasih je težko prestopiti mejo, ker se bojimo, da se bomo počutili tujci. Toda večkrat moramo storiti prav to, da se znebimo, kar nas tlači. Lahko rečemo, da je naše celotno življenje v bistvu nenehno premagovanje nekih omejitev. Brez tega preskoka v zgodovini bi človeštvo ne obstajalo. 

Živimo v sekulariziranem svetu, pripoved o našem Bogu, o Jezusu, je dandanes le ena od mnogih pripovedi. Kako vidite dialog med religijami?

Meje med religijami so bolj ideološke kot realne. Kjerkoli se Bog razodeva, v katerikoli religiji pridemo vedno do dveh točk, ki sta skupni vsem religijam: premagovanje smrti z življenjem in razsežnost ljubezni. Ta dva stebra sta temelj vseh religij. Torej obstaja nekaj velikega, kar nas združuje. Če se zaustavimo pri bistvu religij, postanejo meje med njimi zelo krhke in skoraj nevidne.

Je morda iluzija videti svet brez mej?

Dejstvo je, da meje v svetu so in da nekaterih ni mogoče prestopiti. Na primer, naše notranje organe pokriva koža, ki je podobna meji, brez katere bi ne živeli. Nekdo ima neozdravljivo bolezen, ki je ne more preseči.

Ali je tudi kulturna, jezikovna meja med narodi, med Gorico in Novo Gorico neprestopna?

Ne. Ta je zlahka prestopna, kajti meje med narodi, med etnijami temeljijo na bajkah. Pomislimo na koncept rase, ki nima nobenih pravih temeljev. To so kulturne meje, ki pa jih lahko tudi presegamo, če hočemo. To ne pomeni, da ne obstajajo razlike med narodi, vendar ko narod postane ideologija ali sistem, ki nasprotuje in zasužnjuje drugega ter ne sloni več na sobivanju, postane nekaj popačenega.   

Hvala za odgovore.