Vladimir Jurc na prvem večeru cikla Pogovori o gledališču: “Gremo naprej, je moj moto”
Skoraj štirideset let je s svojim delom sooblikoval podobo Slovenskega stalnega gledališča SSG v Trstu, z upokojitvijo pa se njegova igralska pot ni končala. Igra, režira, poučuje in sodeluje pri novih gledaliških in kulturnih projektih. Letošnji prejemnik tantadruja za življenjsko delo Vladimir Jurc je na prvem večeru novega cikla Pogovori o gledališču spregovoril o svoji igralski poti, delu s študenti in življenju v Trstu. Pogovor sta minuli četrtek v Mali dvorani SSG vodila Mairim Cheber in Janko Petrovec, dogodek pa je organiziralo Društvo slovensko gledališče.
Jurc je večji del kariere preživel v Trstu, kjer je s svojim delom skoraj štiri desetletja pomembno zaznamoval tržaški oder. Pred prihodom v mesto ob Jadranskem morju je deset let delal v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani. Kot je povedal, je bilo to obdobje zanj pomembno predvsem zaradi načina dela. “Vsakdo, ki je diplomiral na akademiji za gledališče, bi moral vsaj za nekaj časa izkusiti delo v Slovenskem mladinskem gledališču,” je dejal. Tam se je po njegovih besedah naučil predvsem ansambelske igre oz. skupinskega ustvarjanja, saj so se igralci in režiserji skupaj posvečali posameznim projektom.
Slovensko mladinsko gledališče se je v njegovem času postopoma preoblikovalo. Čeprav je bilo prvotno namenjeno otrokom, so takrat začeli pripravljati predstave tudi za mladino in odrasle. Jurc je poudaril, da lutke niso namenjene samo otrokom, saj lahko njihova poetika nagovori tudi odraslo občinstvo. Predstave so prenašali v šole in gimnazije ter z njimi veliko gostovali. V gledališču so se po njegovih besedah trudili presegati tudi politične omejitve tedanjega sistema.
Po desetih letih pa je začutil, da želi svoje igralske sposobnosti preizkusiti še v klasičnem repertoarju in večjih vlogah. S partnerico, igralko Majo Blagovič, sta se zato odločila za odhod v Trst. Sprva sta nameravala ostati le dve leti, vendar sta v Trstu ostala kar petintrideset let. Začetki niso bili preprosti. Jurc je spomnil na težke delovne razmere, med drugim na obdobja brez plačila in negotovost glede pogodb.
Pomemben del pogovora je bil namenjen tudi njegovemu pedagoškemu delu na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, na kateri je poučeval. Na oder je stopil njegov nekdanji študent Primož Forte in prebral odlomek Poejevega Krokarja, ki ga je pripravil za izpit na akademiji. Jurc je ob tem poudaril: “Talent predstavlja le deset odstotkov uspeha, vse drugo sta delo in vaja.” Po njegovih besedah mora igralec najprej obvladati tehniko, šele nato se lahko s talentom poigra. Vesel je, da danes s svojimi nekdanjimi študenti tudi sam sodeluje na odru, med drugim z Danijelom Malalanom in Primožem Fortejem. Sam se je trudil biti predvsem opora in jih spodbujati. “Najlepše je skupaj sodelovati in reševati probleme kot družina,” je dejal.
Čeprav je v pokoju, se njegova gledališka pot nadaljuje. Jesen mu prinaša nove predstave v Kopru in sodelovanja v Italiji, na Hrvaškem, v Bosni ter drugod. Na Reki ga čaka dvojezični projekt, pri katerem bodo govorili hrvaško, igrali pa v italijanščini. Že več let nastopa tudi v Sarajevu, lani pa je s partnerico Majo Blagovič v Skopju režiral komedijo.
Posebno mesto ima danes njegov kulturni angažma v Krepljah, kjer v vaški dvorani pripravljajo različne dogodke in gostijo tudi priznane glasbenike. Vaščani so pri projektu sodelovali s prostovoljnim delom in darovanjem opreme. Čeprav je formalno stopil v pokoj, se njegova gledališka zgodba očitno nadaljuje. “Gremo naprej, je moj moto,” je sklenil.
