Interaktivna predstava o kraškem pesniku
Literarno-pogovorni večer v Kulturnem domu
Odkrivati in spoznavati poezijo, ustvarjalnost ter vsekakor pogumne zamisli in ideje Srečka Kosovela na izviren, nekonvencionalen in domiseln način – ta cilj zasleduje in, po videnem in odzivih sodeč, nedvomno dosega uprizoritev SREČKONSTRIPredstava je res čuden naslov za predstavo, ki so jo 8. oktobra prikazali v tržaškem Kulturnem domu. Dogodek je spadal v niz pobud z naslovom Drevo življenja, ki ga pripravlja Slovensko stalno gledališče.
Navdih za interaktivno predstavo, v kateri prepričljivo nastopata igralca Manca Trampuš in Nik Škrlec (režija Mare Bulc), je strip o Srečku Kosovelu Žige X Gombača in Jake Vukotiča Srečkonstrip (klikni in preberi več o stripu). Če je delo prvenstveno namenjeno mladini, se vanj zaradi izvirnega sloga in nadvse zanimivega nastopa polnopravno vključijo tudi odrasli gledalci.
Tržaški prikaz se je razvijal na osnovi interakcije in torej vključenosti višješolske mladine, a ne samo njih, v odrsko dogajanje. Igralca sta najprej navedla, kdaj in kje sta se v šolskih klopeh “prvič srečala” s Kosovelovo poezijo. Sledila je spodbuda dijakom, naj s prostimi asociacijami spregovorijo o pesniku. V nadaljevanju je v dvorani beseda stekla o navdihu, točneje o iskanju le-tega za besedno ustvarjanje, in o vzornikih, ki so vselej pomembni.
Igralca sta na simpatičen način omenila svoje poklicne začetke. Glavna pozornost je bila med odrskim prikazom namenjena posredovanju in torej usvajanju informacij o življenju in delu kraškega pesnika, tudi tistih, ki se jih med poukom književnosti ne omenja vedno.
Dijaki so tako denimo spoznali, da je Kosovel prvo pesem z naslovom Jezdeci v noči napisal, ko je imel le 12 let. Kosovelov oče je želel, da bi njegov sin postal gozdarski inženir, vendar se je Srečko odločil za drugačno širjenje svojih obzorij. Ljubljano, kjer je obiskoval predavanja na univerzi, je doživljal kot “sivo mesto”. Prav nasprotno je rojstni Kras pojmoval kot kraj “optimizma, borbenosti in pozitivne energije”.
Prek sproščenega odrskega klepeta so gledalci dognali, da je Srečko rad balinal s prijatelji, s katerimi se je v večernih urah družil v kulturnem društvu, kjer so razpravljali o znanosti, zgodovini in umetnosti. Imel je ambiciozne načrte za prihodnost: nameraval se je izobraževati v Parizu in v Švici ustanoviti evropsko revijo za umetnost in konstruktivno politiko.
Osemdesetminutni interaktivni gledališki dogodek odprte strukture je spodbudil mlade k razmisleku o Kosovelu in pomenu ustvarjanja nasploh. Igralca sta na prodoren način nudila občinstvu preplet gledaliških, glasbenih, književnih, stripovskih in medijskih vsebin, na katere so se mladi z zanimanjem in navdušenjem odzvali. Prek intervjuja, dialoga in pripovedovanja sta nastopajoča vabila gledalce k soustvarjanju vsebin in obravnavanih tematik. Če se med uprizoritvijo tradicionalna meja med Kosovelom, odrskim dogajanjem in gledalci zabriše, pa v ospredje stopi pravzaprav občinstvo kot ustvarjalni subjekt.
Dijaki so odgovarjali na vprašanja igralcev in izražali svoje poglede, misli in čustva. Gledališki kolaž se je sklenil z izdelavo plakata, ki so ga ob koncu skupaj “uprizorili”. Kosovelov prikaz se je sklenil z mislijo igralcev, ki sta mlade spomnila, da je v življenju vredno iskati lepoto in resnico ter ostati človek.
