Vizija Evrope
Na stopnicah (184)
Verjetno bi na tem mestu, zaradi tektonskih premikov v mednarodni in domači politiki, kazalo pisati o splošni viziji Unije in našega kontinenta nasploh. A v teh dneh je v ospredju neka druga vizija, ki ji rečejo Evro – pa čeprav je v njej zadnje čase bolj malo tistega, kar bi kakorkoli odsevalo “klasične” evropske vrednote. In žal tudi manj česarkoli, kar bi človeka privlačilo, da si to predstavo ogleda.
Kdo se še spomni Abbe, ki jo je ravno Evrovizija izstrelila na vrhove lestvic; iz časa padca železne zavese se nam poje Insieme Tota Cotugna. Tudi marsikatera slovenska skladba, ki je tekmovala na Evroviziji, je bila nekdaj vredna poslušanja in spomina … morda celo posnemanja. Tih deževen dan recimo. Nekje med mojimi kasetami je še vedno tista, ko sem pred leti nekega večera célo Evrovizijo posnel z radia. In potem skladbe še dolgo poslušal. Saj morda je šlo tudi za to, da otrok in mladostnik drugače gleda na te stvari, a kot odraslemu, ki se tudi sam vsaj malo ukvarja z glasbo, bi se mi te dni zdel ogled Evrovizije čisto zapravljanje časa in kvečjemu priložnost za zoprno skupno nerganje. Je težava v tem, da se staram?
Morda se je smiselno dotakniti paradoksa “tekmovati v umetnosti”. Vrednotiti nekaj, kar naj bi bilo odraz človekovih najbolj notranjih dogajanj in sanj? Tako rekoč božanskega navdiha, pri čemer slutim, da moje ustvarjanje za svetlobna leta presega okvir tega, kar sem in zmorem. Ocenjevati dotik nebes? Pogosto se kremžim, ko slišim za razna glasbena tekmovanja – sploh takrat, ko naj bi ocenjevanje temeljilo na besedi “vsevednih starcev”, pogosto presitih zagrenjencev. In če v poustvarjanju glasbe za to še nekako razumem podlago, mi ne gre v račun v presojanju izvajanja avtorske glasbe. Če je nekaj vsaj toliko dobro, da je vredno, da pride med ljudi, je – če gre za resnično umetnost – morda prav, da se vzdržimo sodbe in samo pijemo božanski nektar presežnosti. V hvaležnosti, da smo je deležni – in v občudovanju, da je še en človeček deležen njegovih okusov in vonjav. Da je še nekoga muza tako opolnomočila, da nas popelje tja, kamor samo človeška moč ne seže. Na tem mestu mi utegne kdo oporekati, da Evrovizija pač ni taka vrsta glasbe; da gre za šovbiznis. Za glasbo, ki je v svoji osnovi zabavna. Pač v vsakem primeru “tingl-tongl”, ki ima namen malo razgibati boke, prebuditi tisti bolj začinjeni del domišljije in vzbuditi nekaj veselja v srcu. Kot pač tudi po veselicah večinoma ne sedimo za mizo z glavo, naslonjeno na roko, in se zamišljeno čudimo, kakšne nove bivanjske razsežnosti nam glasba tam odpira. Ne, ta je tam, da se malo zavrtimo in razvedrimo. A to še ne pomeni, da je nujno, da je neumna, celo ponižujoča. Neredko me od takih in drugačnih množičnih zbiranj odžene prav glasba, za katero imam občutek, da mi zbija IQ s svojo banalnostjo in kar žaljivostjo do razuma. Če torej tekmujemo v tem okviru, bi verjetno tekmovali, kdo je bolj nesramen, vulgaren in brezvezen. Komu pa uspe nagovoriti in v pozibavanje zapeljati tudi najbolj ničvrednega homo sapiensa, po možnosti s kakšnim kozarčkom pod kapo (ker bi ga morda treznega banalnost že motila). A evrovizijsko tekmovanje ni nekaj takega, želi biti nekaj več, nekaj imenitnega, slovesnega. Tekmovanje v viških zabavne glasbe v Evropi. Morda tudi odraz kulturne pestrosti in mnogovrstne ustvarjalnosti v našem prostoru. Odraz naše enotnosti in festival pomembnih novih idej. Insieme recimo ni samo res dodelana pesem, je himna neke nove dobe. Pričakovanja so torej visoka – in zato je razočaranje vsako leto morda toliko večje. Če je seveda kdo dovolj naiven, da od tega cirkusa še vedno kaj pričakuje in mu sledi. Sploh bi se motil, kdor bi od Evrovizije pričakoval kaj dosti glasbenega: vsako leto bolj je v ospredju vizualno – obleke nastopajočih, magična igra luči, vpadljivi make-upi. Glasba je komaj kaj več kot za podlago. In ne presega ravni običajne evropske produkcije – če jo sploh dosega. Morda bi si kdo mislil, da bo v dobi, ko je (vsaj osnovno) orodje za snemanje in ustvarjanje glasbe dostopno z nekaj kliki, to pomenilo, da bodo na oder prišli le najbolj fantastični ustvarjalci z najbolj neverjetno čudovitimi pesmimi. Žal se zdi nasprotno – v svetu, kjer lahko snema že prav vsak, od dvoletnega otroka naprej, se na odrih znajdejo najhujše katastrofe in skrpucala. Kjer so avtorji pač sposobni zagotoviti največ všečkov – tudi z ugajanjem najbolj plehkemu okusu. Povsem verjetno je torej, da bom na večer Evrovizije stavkal – splošnemu cirkusu v brk na glas poslušal Bacha, morda tudi Garbareka ali Abbo.
