Vinko Bandelj, burja v meni

Piše: Majda Artač Sturman

burja v meni

kot tisti dan na molo San Carlo

               boj elementov

               voda, veter

               jaz na sredi

 

in me preganja     in me privlači

in jaz bežim     in jaz se vračam

 

               burja

               v mojem srcu

               v mojih laseh

 

burja in jaz

               oba sva eno

jaz in burja

               skupaj

                           bova midva

osvojila svet

Vinko Bandelj

Že na prvi pogled pesem učinkuje razgibano, dinamično, to pa tudi zato, ker je njena vizualna podoba svobodno razpotegnjena v različno dolge vrstice, med katerimi prevladujejo dvo- in trobesedni verzi. Opazni sta tudi dve dvovrstičnici, postavljeni ob bok druga drugi. Pesnikovo samoopazovanje in samoumeščanje se svobodno vrašča v prostor in ni omejeno, saj tako rekoč ni velikih začetnic niti ločil. Skratka, gre za sodobno pesniško izpoved, ki pa se spogleduje s tradicijo, saj je takoj na začetku (ne samo zaradi burje v naslovu) jasno, da se umešča v Trst. Nanj se navezuje reminiscenca iz znanega Kettejevega cikla sonetov Na molu San Carlo.

Avtor verzov je Vinko Bandelj, ki skupaj z Andrejem Kraljem in Davidom Bandljem sodi v triado pesnikov, rojenih konec sedemdesetih let. V literarno areno je opazno vstopil z romanom Grad in čas (ZTT 2016), poezijo pa objavlja v osrednjih slovenskih revijah, denimo v reviji Poetikon. V letu 2018 je pri založbi Mladika izšla pesniška zbirka s povednim naslovom Nebo je prazno, ki jo je v javnost pospremila poglobljena spremna beseda Vilme Purič, odlične poznavalke sodobne slovenske poezije. Zgornja pesem predstavlja skorajda redkost, saj je v knjigi najti predvsem daljše pesmi in nekaj ciklusov z epskim priokusom. Pesem me nagovarja kot prebivalko raz-burjene pokrajine, pokrajine, v kateri domujemo ljudje, ki nas imenujejo zamejci, ali če hočete, Primorci oziroma Primorke. Naš prostor je prostor burje, boja, prostor, ki ga predobro poznamo kot nemirni (zgodovinski) prostor vojnih viharjev, konfliktov, nasprotij, razrvanosti in bolečine. Bandljeva pesem izraža individualno doživetje tega razburjenega prostora, v katerem lirski subjekt ne samo sobiva, temveč se v preigravanju besed in misli (burja in jaz / oba sva eno / jaz in burja) poistoveti z naravnim pojavom, naravno danostjo.

Po začetni umirjenosti in neopredeljenosti v boju med vodo in vetrom (jaz na sredi) se predaja aktivnemu spopadanju z vetrom. Druga kitica z že omenjeno vizualno podobo govori o antitetični drži človeka, ki beži pred vetrom, ki ga preganja, a se obenem spet vrača, ker ga privlači. Vse to izpostavlja tudi raba mnogovezja (polisindetona), saj se kar štirikrat ponovi veznik in, kar poudarja viharnost duha, ki se izraža tudi na zunaj, v subjektovi fizičnosti, ker je burja / v mojem srcu / v mojih laseh. Mladi viharni, a ne vihravi duh najde v blagodejnosti burjinega delovanja, v njeni prepišnosti in ozdravljanju prostora, razlog za dejavno držo, ki je zmožna pomembnih dejanj. O tem priča tudi dejstvo, da se po petkratni rabi zaimka jaz, ki se najprej pojavlja sam, nato v tandemu z burjo, v sklepni dvojini midva / bova osvojila svet izlušči spoznanje, da je skupaj, v slogi, moč sprejemanja, a obenem spreminjanja družbene danosti. Moč glagolskega izražanja se razkriva v rabi prihodnjika (bova osvojila): borben, angažiran, duhovno mlad človek, ki previharja burjine viharje, lahko samozavestno stopa prihodnosti naproti.

Kljub temu da prazno nebo pomeni odmik od transcendentalnih iskanj k tuzemskemu, se ohranja človekova zmožnost kljubovanja in osmišljanja.To dejstvo v sklepni ugotovitvi povzema in izpostavlja Vilma Purič: “Bandljeva pesniška beseda je razpeta med demistifikacijo temeljev sodobne družbe in med vero, da današnji svet ni končni izdelek evolucije, da je v človeku še potencial, s katerim bo mogel zgraditi boljši svet.”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme