Vinilka proti mp3-ju

Nekaj besed bom namenil aktualnim obzorjem industrije glasbenega založništva…
… in potrošnikov-poslušalcev, ki posneto glasbo uporabljajo-kupujejo-prenašajo. Naše življenje je, hočeš nočeš, polno zvokov vseh vrst in celo nasičeno z njimi. Pustimo tokrat ob strani vse naravno, kar pač slišimo: šumenje gozda, pljuskanje Jadrana ob obalo, predenje muce, prasketanje ognjenih zubljev. Pozabimo tudi na umetno, “jekleno” oglašanje sveta: trušč gradbišča, zvočni smrad avtomobilske kolone, vseprisotni drin mobilnika, ne povsem preseženo ritmiziranje fordističnega tekočega traku. Kot je res, da “nikoli nismo sami”, čeprav bi stali kot edini preživeli na samotnem otoku, tako drži, da “svet ni nikoli tiho”. Pa če pozabimo in odmislimo vse, nas ne bo nikoli zapustil najbolj prvinski zvok na tem svetu: bitje srca. Uspeh ambientalnih skladb, ki “utripajo”, ne potrebuje dodatnih razlag.

Vzdušje teh vrstic je bolj prizemljeno, uporabno, vsakdanje. V tričetrt stoletja glasbe na nosilcih zvoka je razvoj tehnologije omogočal rafiniranje fizičnih prenašalcev slušnih informacij. Preletimo na kratko (in površno) zgodovino le-teh. Leta 1877 je prvo snemanje zvoka omogočil Edisonov izum fonografa, na koncu stoletja se je pojavila prva t. i. gramofonska plošča, ki je omogočala že dokaj solidno zapisovanje. V letih 1940 se je na tržišču takrat še redkih (javnih) izbrancev pojavil magnetofonski trak, leta 1948 pa so ZDA ustvarile vinilno ploščo, ki je zamenjala nezmogljive tiste 78-obratov. Revolucionarni LP (ang. long play) je omogočal snemanje 25-30 minut glasbe na stran pri 33 obratih na minuto. Poleg plošč na 45 obratov so se single snemali na manjše, 7-palčne vinilke, ki vrtijo na 45 obratih. 60. leta so ustvarila kasete in mikrokasete z zapisovanjem na ozek, zmogljiv in predvsem prenosni trak. Leta 1982 je bila druga prava revolucija. Na tržišču se je pojavil CD (angl. compact disc), ki je uvedel novo, digitalno dobo. Gre za optični disk za zapisovanje digitalnih podatkov, tudi glasbe, ki so ga v 90. letih razširili v Super-avdio in DVD. Po letu 2000 predstavlja še tretjo, zadnjo revolucijo na področju posnete glasbe razmah digitalne glasbe, ki je hkrati (fizično) ne vidimo, a brez nje ne moremo. Ko pa je tako enostavno in predvsem zastonj.

Naslov prispevka nakazuje na parabolo, ki jo lahko sintetiziram tako: od vinilke preko cedeja k digitalni skladbi. Ali so ocean glasbe za 0,99 dolarja iTunes oz. drugi brezplačni kolektorji prenosljive muzike (Emule, Soulseek) zadnja postaja, kateri ni vrnitve? Rečeno drugače: ali so vinilke samo še stvar zgodovinskih učbenikov in ali smo CD-je že zdavnaj zavrgli? Ali smo vse te fizične nosilce, ki se prašijo, so dragi, nepraktični in jemljejo preveč prostora za vedno zamenjali za črno luknjo trdega diska in “mehkega”, neotipljivega mp3-ja? Prepričan sem, da ne. Poglejmo najprej na velik dvoboj vinilka proti mp3-ju in razumeli bomo, da ni še vse “izgubljeno”.

Lastnosti enega in drugega medija so številne in sad interpretacij. Obe možnosti sta po svoje mamljivi. Izbiramo med globino poslušalske izkušnje in demokracijo digitalne širokopasovnosti. Gre za boj med elitnim ritualom fanatičnih avdiofilov in vsakdanjo, prenosno in “zakulisno” rutino hita? Lahko stvar razumemo kot zahtevo vinila po celovitem, z znanjem opremljenem ušesu oz. popularni dostopnosti glasbe širokim množicam? Na eni strani Theodor W. Adorno, na drugi založniški magnati. Temeljito poznavanje celotne plošče proti poslušanju “začetka” in preskakovanju “grdih” skladb. Gre za princip “malo, ma za prav” proti principu “vse in zdaj”. Malo je imetnikov in pravih poznavalcev proti množici ljudi, ki polnijo svoje računalnike z muziko, ki je ne bodo nikoli poslušali. Gre za ovrednotenje glasbe proti kopičenju digitalnega zvočnega smetišča itd.

Resnica je seveda vmes, med omenjenimi ekstremi, vsaka stran ima svoj prav. Vinilne plošče so dražja varianta, lahko jih poslušamo samo doma in samo, če imamo gramofon. Kakovost, obstojnost in fizični zapis zvoka so boljši. Poslušalska izkušnja zahteva čas, pozornost in nekaj znanja: pravilno uporabljati gramofonsko glavico in jo pazljivo namestiti na ploščo, občasno čiščenje in pravilno shranjevanje, pozor na trganje platnic in deformacijo površine. Vinilka ima poleg zvočne tudi, in za marsikoga predvsem, vizualno vrednost. Velika površina platnice in prostori v notranjosti omogočajo, da avtorji ustvarjajo večkrat fenomenalne artwork-e in iz plošče nastanejo prave likovne umetnine. Pa še to: ob koncu prve strani se moramo dvigniti s kavča in jo “obrniti”. Lahko sklepamo, da je uporaba vinilk bizarni ritual zvočnih perfekcionistov, ki si ga lahko privoščijo le redki, morda celo elitni izbranci?
Sedaj pa druga stran. Digitalna glasba je v večini primerov danes zastonj ali pa jo dobimo po zmerno nizki ceni. Internetni nakup dovoljuje, da plačamo samo izbrane, najljubše pesmi, brezplačen prenos z enega izmed peer-to-peer portalov pa nas sili v to, da si privoščimo kar celo ploščo. Ali kar celo diskografijo. “Če sem že pri delu, pač kliknem dvakrat in imam preprosto vse”. Mp3 je digitalni format majhnega obsega, tako da zelo poveča shrambene zmožnosti računalnika ali iPod-a. Je pa tudi umetno skrčen format, kar pomeni, da se na račun majhne digitalne teže skrči količina digitalnih podatkov, zmanjša se torej kakovost. Ali se tudi “slabše sliši”? Zagotovim vam, da ja. Lahko sklepamo torej, da je razmah digitalne glasbe odraz demokratičnosti, skoro enakosti družbe, ki omogoča poceni in zabavno kuliso “za vse”?

Na današnji točki vse kaže, da bodo založništvo in glasbeni potrošniki ohranili žive obe realnosti, tako vinilko kot mp3. Se čudite, da CD-ja nisem omenjal? Z razlogom: po mojem jih bo v prihodnje vedno manj, in to zato, ker nima svojstvene, razlikovalne vrednosti. Je reducirana vinilka in hkrati preohlapen digitalni zapis. Zlahka ga pozabimo pod posteljo ali v kotu. Ni tako poseben kot vinilka in hkrati ne tako praktičen (in poceni) kot mp3. Glede naših dveh tekmecev pa tako: opustitev vinilne plošče bi bila prevelik greh za “dobro” glasbo, opustitev mp3-ja konkretno ni možna, pa niti “pravična”. Osebno že danes zelo cenim širjenje prodajne izbire, ki sintetizira tu predstavljeni “boj med titani”. Vedno bolj številne so skupine, ki izdajajo albume na vinilni plošči s priloženo kodo za brezplačni prenos z interneta. Ko si vzamemo čas za “pravo” poslušanje, torej, vinilko gor, da jo lahko pogosto in “na hitro” porabimo pa mp3 dol.

Jernej Šček

Boj med titani v glasbi

Preberi tudi

Na stopnicah (62)

Na stopnicah

Na stopnicah (62)

08.10.2022
Naturopatski nasveti (390)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (399)

Naturopatski nasveti

Na stopnicah (46)

Na stopnicah

Na stopnicah (46)

04.06.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme