Vi sprašujete, duhovnik odgovarja (9.8.2012)
Večkrat imamo občutek, da imate duhovniki dnevno preveč maš, še posebej ob nedeljah; se ne bi dalo omejiti njihovega števila? Zanima nas tudi, ali je res, da sobotne večerne maše nadomeščajo nedeljske svete maše?
Kakor pogosto drži, imate verniki dober občutek. Seveda bi se število maš dalo omejiti, to število tudi je omejeno, pa vendar marsikaterega duhovnika to ne gane. Naj najprej povem, da duhovniki nismo dolžni maševati ne vsak dan ne vsako nedeljo, saj tega nismo obljubili, smo pa, recimo, obljubili molitev brevirja, ki ga moramo tako vsak dan moliti. Pa vseeno praviloma mašujemo vsak dan, ker je to praksa in izročilo katoliške Cerkve. Evharistija je namreč središče krščanskega življenja, liturgija je “vir in vrhunec” našega življenja. To torej pomeni, da je sveta maša najprej velika milost in privilegij. Je nekaj velikega in upravičeno molimo pri 2. evharistični molitvi k Bogu: “Zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj in ti služiti”. Žal se zdi, da je mnogim duhovnikom in vernikom maša postala neka pravica in celo rutina, o čemer pričajo tudi takšne “ljubkovalne besede”, ki jih slišimo: “eno maš'co stisnemo”. Zdi se torej, da pridemo, odmašujemo in gremo, kot bi šli po kavo na avtomat. Pa vendar je dejal sv. Janez Vianney, da je maša tako velika skrivnost, da bi umrli, če bi jo razumeli… To pomeni, da se je treba temeljito pripraviti na sveto mašo, se res potruditi, da jo sveto in ponižno ter pokorno mašujemo. Zato je pravilo, da duhovnik med tednom na dan mašuje samo enkrat, dvakrat pa le izredno, redno s posebnim dovoljenjem. Tri maše na navaden dan so nedopustne. Ob nedeljah duhovnik lahko mašuje dvakrat, izredno trikrat, redno lahko trikrat mašuje s posebnim dovoljenjem. Pred 2. vatikanskim koncilom je bila seveda dnevno dovoljena samo ena maša na duhovnika, ob nedeljah pa dve. Mislim, da bi kazalo to omejitev zopet uvesti. Kakor bi spet kazalo prepovedati maše ob nedeljah zvečer, pa tudi “predpraznične” maše ob sobotah zvečer. To pa zato, ker potem to ni nobena nedelja, nobeno pravo krščansko praznovanje. Nedelja je zares prava, če se začne ob mizi evharistije, nadaljuje pri družinski mizi za kosilo, potem pa je lepo, če družina preživi skupaj nedeljsko popoldne. Morda bo o sami nedelji še možnost spregovoriti. Maša tako ni pravica ali rutina, temveč velika, velika milost in privilegij, zato se moramo zanjo zelo potruditi in biti veseli, če jo v domači župniji sploh imamo. Mi duhovniki pa se moramo izjemno potruditi za vsako sveto mašo, to pomeni, da se moramo tudi truditi za čim bolj sveto življenje, v katerem je izredno pomembna molitev. Že ko imam drugo sveto mašo, nisem tako pri stvari, kot pri prvi, kaj bi šele dejali za morebitno tretjo. Kdor pa ima še več kot tri svete maše, je v velikem prekršku. Ena maša je dovolj, če damo res celotne same sebe vanjo. Zato se ne nazadnje maše tudi udeležimo, da položimo na oltar “vse, kar smo in kar imamo”.
Andrej Vončina
Tokrat o prevelikem številu nedeljskih maš in o predpraznični.
