Vi sprašujete, duhovnik odgovarja (20.9.2012)

V tem oziru velja najprej povedati, da imamo danes na krst priprave, ki jih nekoč ni bilo, kjer skušamo predstaviti staršem vsebino tega zakramenta, pa tudi krščanskega življenja. Seveda obstaja vedno nevarnost, da starši pridejo na priprave nekako “zaprtega srca”, da pač zgolj zdržijo na teh predavanjih, kakor tudi na krstu samem, potem pa naredijo po svoje, kakor bi ne obljubili ničesar. V kar nekaj primerih je to znamenje pomanjkanja vere, pomanjkanja tistega “pogleda čez”, ki ga vera zagotavlja. Le tako lahko razumemo te obljube pred samim Bogom “s figo v žepu”. Vsi zakramenti imajo dve razsežnosti: da delujejo sami po sebi (ex opere operato) in, da delujejo tudi po dejavnem sodelovanju tistega, ki ga je prejel oz. tistih, ki so, v primeru krsta, sprejeli odločitev v imenu krščenca (ex opere operantis). Krst podeljujemo v veri staršev, na njihovo besedo. Če pa te vere ni, potem krst ne deluje v vsej svoji polnosti, ampak zgolj sam po sebi. Kot smo zadnjič videli, imajo starši pravico, da se odločijo za krst, toda vsaka pravica predpostavlja najprej dolžnost. V “dobi pravic” smo na dolžnosti kar malo pozabili. Kakor je don Camillo lepo odgovoril don Chichíju, ko mu je ta govoril o pravicah: “Pred Bogom ljudje nimamo nobenih pravic, ampak samo dolžnosti”. Če na to pozabimo, potem Cerkev postane neki servis, pa tudi Boga – oz. bi lahko zapisali z malo začetnico, ker Bog postane neki naš malik, ki ga preoblikujemo, kakor nam najbolj ustreza – napravimo za neki avtomat. V Cerkvi seveda nikogar v nič ne silimo, kakor tudi nimamo neke policijske službe, da bi preverjala, kako ljudje svoje obljube dejansko izpolnjujemo, vsakdo pa, ki pred Bogom nekaj obljubi, ima “moralno dolžnost”, da se obljubljenega tudi drži, sicer je bolje, da ne izreka nikakršnih obljub, zlasti ne pred Bogom. Pri krstu namreč starši in botri obljubijo, da bodo tudi sami versko vzgajali otroka, pa tudi, da mu bodo za zgled v verskem življenju. Če potem otrok pride k verouku, ker ima pač “pravico” do njega, pa še osnovnih molitev ne zna, je to odgovornost staršev in botrov, ki ga tega niso naučili, niso mu pa tudi pokazali, da je vera zaupljiv odnos z Bogom. Potem pa otroci vse skupaj pojmujejo kot nekaj, v kar so primorani, kar so dolžni storiti iz neke ne natančno določene tradicije ali ne vem še česa. Nič čudnega ni, da se marsikdo potem upre, svoje starše krivi za to, da je moral hoditi v cerkev in k verouku, krivi Cerkev in duhovnike za krivico, ki se mu je zgodila. Lahko bi rekli, da je to neke vrste versko nasilje, česar zagotovo ne moremo podpirati. Praktično vsako leto moramo posredovati pri kom izmed staršev, da bi svojega otroka ne silil več hoditi k verouku, ker nima doma nobenega zgleda. Nima smisla izgovarjati se na razne “none”, ki so prisilile v to, da krstimo otroka, ker je to vselej odločitev staršev. Pri krstu seveda dobimo na razpolago pravo orožje za to, da se borimo proti grehu in proti zlu, nas pa mora nekdo naučiti to orožje tudi uporabljati. Če nas doma tega ne naučijo, potem kdo nas bo? Zdi se, da je bolje počakati – v teh primerih, da ne bo pomote – na odraslo dobo, ko se sami odločimo za prejem zakramentov.

Andrej Vončina

“Ali ni nevarno, da se krst razvrednoti, če ga preveč “širokosrčno” podeljujemo? Mnogi starši ga namreč imajo za nekaj precej samoumevnega ali ga želijo zaradi neke tradicije, morda vraževerja...”

Preberi tudi

Jezikovnica (177)

Jezikovnica

Jezikovnica (177)

01.04.2024
Naturopatski nasveti (478)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (480)

Naturopatski nasveti

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (30)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme