Velika noč v vernikih (3)

Duhovna misel

Papež Benedikt XVI. pravi, da je upanje osrednja beseda svetopisemske vere. Pismo Hebrejcem povezuje “polnost vere” (Heb 10,22) in “nespremenljivo izpoved upanja”. (Heb 10,23) Sveti Pavel opozarja Tesaloničane: “tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja.” (1 Tes 4,13) Razločna prepoznavnost kristjanov je v upanju. Ker imamo trdno obljubo prihodnosti, moremo tudi polno živeti sedanjost. Sveti Pavel je zapisal Efežanom, da so bili pred spreobrnjenjem brez upanja in brez Boga. Naslanjali so se na prazne idole in mite. (Ef 2,12) Kljub bogovom so bili “brez bogov”, živeli so v praznini in temi pred prihodnostjo. Tisti, ki odstrani temna mesta sebičnega životarjenja in uživanja, more v zaupanju gledati naprej in živeti drugače. Dogaja se, da tudi, če poznamo Jezusa Kristusa, smo v sebi otopeli, vera postane nedejavna in ne prinaša upanja. Krščanska duhovnost predstavlja obnavljanje resničnega srečanja z Bogom v Jezusu Kristusu. Spreobrnjenje je pristanek na to srečanje. Bog stoji pri vratih našega srca in trka (Raz 3,20), njegov Sin kriči s križa in razkriva globine Božje ljubezni, ki je šla do konca. Zato se čutimo odrešene v upanju, ki ga prinaša Križani in Vstali. Srečanje z Njim je srečanje z upanjem, ki vstopa v vse razsežnosti našega življenja. Zgodnjekrščanski spomeniki upodabljajo Jezusa kot dobrega pastirja, ki spremlja ljudi v dolini teme in smrtne sence. (Ps 23,1) Ker je sam stopil v te globine teme, more na zanesljiv način voditi v življenje. Psalmist pravi, da ima palico in gorjačo. (Ps 23,4)

Vstajenjsko upanje je povezano s človekovo željo po izhodu, zveličanju in izpolnjenju. Gotovost pride po delovanju Svetega Duha, ki daje prvine in predhodnost tega, kar bo prišlo. Sveti Pavel pravi, da upanje ni zmedeno, ker je ljubezen vlita v naša srca po Svetem Duhu. (Rim 5,5) Zato je v srcu spreobrnjenega velikonočnega vernika globoka želja po Gospodu in obenem gotovost njegove prisotnosti ter delovanja. Stvarstvo zdihuje in trpi porodne bolečine, da bi skupaj s človeštvom doseglo posinovljenje, odrešenje telesa. (Rim 8,22-23) Bog pozna te želje, ki se povezujejo v upanje. Sveti Pavel razlaga, da smo bili odrešeni v upanju in s potrpežljivostjo pričakujemo to posinovljenje. (Rim 8,24-25) Sveti Duh prihaja na pomoč človeški slabotnosti, da bi se izpolnili v svoji poklicanosti. (Rim 8,26) Apostol je vzkliknil, da ljubezen vse upa. (1 Kor 13,7)

Ali je življenje današnjih kristjanov prežeto z velikonočnim upanjem? Vera nam odpira pogled v celovitost življenja, ki vključuje tudi večnost. To moremo živeti že tu na zemlji v sodelovanju z Božjo ljubeznijo, da moremo upati na Gospodovo spremljanje in pomoč. Če bi bili neumrljivi in obenem krhki, bi bilo naše življenje napolnjeno s tegobo in brezizhodnostjo. Papež Benedikt pravi: “Z ene strani nočemo umreti. Tudi drugi, ki so nam dobri, nočejo, da bi umrli. Z druge strani pa vendar ne želimo brez konca bivati v tej zemeljski stvarnosti.” Jezus je rekel učencem pri poslovilnem govoru: “Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel. ” (Jn 16,22) Vera v Jezusa krepi upanje. Resnično in polno življenje moremo doseči v povezavi z bližnjimi in ljudstvom, ki prav tako hodi v upanju in se podpira na poti. Bog in ljudje nam pomagajo pri osvobajanju od sebičnega jaza in hudobije, ki smo jo navlekli v našo notranjost. (Rešeni v upanju, 14)

Še posebno nekateri ljudje morajo iti naprej v tem ljudstvu. Bernard iz Clairvauxa je obnovil samostane v svojem času in izpostavil odgovornost menihov za svet. Rekel je, da človeški rod živi od nekaj ljudi, kajti če teh ne bi bilo, bi propadel svet. (Sententiae III, 118) Ti menihi, delavci in kontemplativci, morejo širiti velikonočno miselnost in ljubezen v izpraznjen svet. Podobno vlogo imajo tudi družine, ki so prostor in ogledalo velikonočne zmage ter življenja. To je seveda življenje proti toku, vendar Življenje z veliko začetnico. Odločitev zanj se odvija vsak dan znova. Jezusovo vstajenjsko upanje nikoli ne razočara.

Predvsem pa ljudi ne odrešuje znanost, ki se je še do nedavnega zdela vsemogočna in alternativa veri. Čas pandemije je razkril človeške krhkosti, ki jih tudi znanost ni znala rešiti in zavarovati. Prav tako nas ne odrešuje politika. Dobri voditelji so velik dar, a tudi ti ne prinašajo odrešenja srca in novega življenja. To se zgodi po srečanju z ljudmi in ljubeznijo. Vendar tudi ta, če je samo človeška, pogosto tlači in pušča rane. Potrebna je bogočloveška ljubezen, ki je navdušena in obenem trdna, pozorna, prinaša odpuščanje in usmiljenje. Sveti Pavel pravi, da nas ne more nobena težka preizkušnja ločiti od Jezusove ljubezni. (Rim 8,31-39) Po njem smo postali gotovi v Boga. (Rešeni v upanju, 26) In Jezus je prišel na svet, da bi imeli življenje v izobilju. (Jn 10,10)

Niti smrt ne bo ugasnila upanja in vere, saj sta prav ti kreposti že v tem minljivem svetu naravnani na večnost in presežnost. Po Jezusovem vstajenju se je prižgala vera učencev v Jezusa Kristusa, ki ne bo nikoli ugasnila. Na podoben način bo prišlo do vrhunca upanje, ker bo doseglo tisto, po čemer je hrepenelo in kar je občudovalo. To bo uslišana večna želja. V nebesih se bo v polnosti uresničilo to, kar je že prisotno v evharistiji. Vera, upanje in ljubezen pripravljajo srca za sprejem Jezusove velike noči. Večno življenje je življenje s poveličanim Jezusom. On je naše upanje in trdni pogled naprej. Če smo v odnosu z njim, ki ne bo več umrl, potem smo v življenju in živimo. (Rešeni v upanju, 27)

/ konec