Velika noč v vernikih (2)
Duhovna misel
Vera kliče vernika v gibanje, da si ne prilasti skrivnosti ali zapade v misel o samoodrešenju, ampak je vse njegovo življenje usmerjeno v velikonočno skrivnost, iz katere tečejo reke milosti. (Jn 7,37) Tam je izvir odpuščanja in ljubezni, ki vleče iz smrti v življenje. To je tisto novo rojstvo, o katerem sta govorila Jezus in učeni Nikodem. (Jn 3) Vernik se s to vero osvobaja mnogih oblik smrti in se odpira Gospodu, da ga dvigne v osvobojeno in ljubeče življenje. Vsako dejanje vere nosi pečat velikonočnega protitoka. V tej navezi z vstalim Jezusom se zgodi opravičenje v Duhu (1 Tim 3,16), da ni v ospredju življenje iz religije, obredov in postave, ampak iz osebnega odnosa z Jezusom, ki mu je podarjen. Vse v življenju dobi pečat tega srečanja in bližine. Namesto da se trudi biti ,priden‘ in se drži vseh pravil, ima težo živ odnos z Jezusom, ki ga dviga iz smrti in poživlja, daje mu novo rojstvo v Svetem Duhu in ljubezni. Ob njem se rojeva skupnost, ki mu je blizu v dobrem in tudi v težkih dnevih.
Vsekakor novo življenje in rojstvo nista sad človekovega napora in uresničenja, ampak je odprtost za dar, ki mu prihaja naproti. Zgodi se milostni dvig in prehod, ki mu pomaga vse prežeti z Duhom Vstalega in njegovo ljubeznijo. Vernik, ki sprejme ta dar, se tudi sam odpre v nova darovanja. Velika noč je tako najmočnejše dvigalo ljubezni na svetu.
Jezus se je po vstajenju prikazoval učencem, da bi se srečali z njegovo velikonočno stvarnostjo in zaživeli iz nje. Drug za drugim, od Janeza in Petra, so stopili v to izročitev vere. To so izkušali že med njegovim javnim delovanjem, Peter je v evharističnem govoru in krizi, ki je nastala med učenci, v imenu vseh izrekel zaupanje Jezusu: “Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.” (Jn 6,68-69) Vera ostaja skrivnost, vendar živa in prisotna, ki nam daje gledati z očmi srca. (Ef 1,18) Po resničnem sprejetju Jezusovega velikonočnega daru, je odpravljena zavesa skrivnosti in moremo gledati Gospoda v njegovi velikonočni slavi. (2 Kor 3,16-18) Ta izkušnja je pomembna, ker verujemo lepoti, ki sije na Jezusovem poveličanem telesu in obrazu. Ta lepota rešuje svet, ker nagovarja do globin.
Tako je vse blizu in domače za tiste, ki so domači z Jezusom. V Jezusovem Svetem Duhu se začne novo gledanje na ljudi in nase, novo spoznanje. Ko ljubimo, spoznavamo na drugačen način in celovito. Pobuda je v ljubezni, ki vse veruje, kot je zapisal apostol Pavel. (1 Kor 13,7) Pri tem ni sebičnega iskanja in vrednotenja, ampak odprtost in podaritev, na druge gledamo tako, kot so v Božjem pogledu. Ljubezen, ki je na vrhu tega gibanja vere in življenja, je tudi njen temelj. V ljubezni umremo egoizmu in se rodimo za odprto pot podarjanja, sočutja, odpuščanja. Ljubezen ustvarja svobodo in odpravlja strah. Njeno navdušenje ustvarja veselje in nove odnose.
Velikonočna kultura in miselnost izraža upanje. To je, podobno kot ljubezen, povezano z vero. Sveti Polikarp je zapisal, da veri sledi upanje, predhodna pa ji je ljubezen. (Flp, 8) Če verujemo Vanj, ki nas je odrešil, pomeni, da mu izročimo svoje življenje, da stavimo vse Nanj in se zanesemo kot na največjo resnico. Verniki smo ljudje upanja. (1 Tes 4,13) Ker smo ljubljeni, moremo tudi zaupati in upati, vsa upanja se zbirajo v mnoge Jezusove prihode v zgodovino, ko vzklikamo s Cerkvijo: “Pridi, Gospod Jezus!” (Raz 22) On je že med nami kot živa prihodnost in upanje slave. (Kol 1,27) Upanje je vera, ki ljubi in vodi k nebeški domovini, katere stvarnost že okušamo v Jezusovem vstajenju in delovanju.
Papež Benedikt XVI. je vzel za moto svoje okrožnice misel svetega Pavla: “V upanju smo rešeni.” (Rim 8,24) To upanje predstavlja zanesljivost. Tudi težke razmere je mogoče sprejeti, če smo usmerjeni k Cilju in imamo upanje.
/ dalje
(na sliki: Nikolaj Mašuk in Maša Bersan Mašuk, Vstali Jezus, vojaki, angeli, odrešenje v cerkvi v Šentilju, Slovenske gorice)
