Velik ljudski praznik pod svetogorskim zvonikom
Ko so beli šotori Okusov ob meji v nedeljo, 30. septembra zjutraj, še samevali, se je lepa in radovedna množica ob 9.30 zbrala pred cerkvijo sv. Ignacija na Travniku v Gorici ob osrednjem dogodku spominskega praznovanja 90. obletnice prevoza največjega zvona na Sveto Goro.
Tridnevne prireditve je organiziralo Društvo za oživljanje lokavškega izročila DOLI iz Lokavca pri Ajdovščini v sodelovanju s Frančiškanskim samostanom Sveta Gora in Goriškim muzejem Nova Gorica ter ob podpori Mestne občine Nova Gorica. Pri projektu je bilo aktivnih skoraj 700 sodelavcev, odmevnost pa je bila taka, da je bilo na Goriškem v nedeljo prav lepo ljudsko slavje.
V petek, 28. septembra, je pred solkansko župnijsko cerkvijo potekal koncert pevskih zborov, na katerem je nastopalo devet pevskih zborov, iz zamejstva MePZ Podgora in MePZ Lojze Bratuž. Dan kasneje je v župnijski dvorani župnije Nova Gorica – Kristus Odrešenik potekala okrogla miza o odnosu Slovencev do zvonov, pri kateri so sodelovali strokovnjaki s področja zvonarstva.
V nedeljo pa je bila na vrsti simbolična ponovitev prevoza zvona, ki s svojimi 4.355 kg velja za največji in najtežji bronasti zvon v Sloveniji. Štirje svetogorski zvonovi so bili uliti 28. julija 1921 v videmski livarni Broili, 15. decembra istega leta jih je kolavdiral msgr. Ivan Trinko. Skupaj tehtajo čez 11 ton. Italijanska vlada je zanje prispevala več kot deset ton bronovine topov iz prve svetovne vojne. Iz Vidma so jih s tovornjakom pripeljali v Gorico 24. septembra 1922. Najmanjša zvona so na Skalnico pripeljali 26. septembra z 10 konji, drugega po velikosti dan kasneje s 14, največjega pa 28. septembra s 16 konji. Za prevoz je poskrbelo prevozniško podjetje furmana Gašperja Hvaliča iz Gorice, ki je imel poseben voz-parizar z močnimi osovinami. S konjsko vprego – tudi hlev je imel v Gorici – je skupno s sinom Francem prevažal razno blago po vsej Goriški. Dne 28. septembra 1922 se je na Sv. Goro povzpel goriški nadškof Frančišek B. Sedej: ob svetišču je blagoslovil samo tri manjše zvonove, saj so imeli furmani in žlajfarji med prevozom četrtega, največjega, zaradi velikega deževja precej težav. Nadškof ga je zato blagoslovil na poti proti domu.
Leopold Hvalič, Gašperjev vnuk, ki nadaljuje rod in ohranja živo tradicijo, je voz podedoval in ga hranil doma. Člani društva DOLI so ga pred dobrimi 20 leti obnovili pod strokovnim vodstvom restavratorjev Goriškega muzeja. V nedeljo je g. Leopold s črnim furmanskim klobukom seveda ponosno stal ob originalnem vozu s štirimi pari konj, na katerem je tokrat ležala štiri stote težka replika zvona. Po pesmi Zvonovi zvonijo je goriški župan Ettore Romoli z velikim navdušenjem pozdravil spominski dogodek, ki je pomemben tudi za Gorico. Saj je šlo že v 1922. letu za pravi podvig, na katerega smo vsi ponosni, je dejal. G. Marijan Markežič, župnik pri sv. Ivanu, ki je pravkar daroval slovensko mašo na Travniku, je nato blagoslovil sprevod, ki je med zvonjenjem travniških zvonov krenil prek Gosposke ulice, Korna, Goriščka in Svetogorske ulice do Trga Evrope ob novogoriški železniški postaji. Tam so za krajši kulturni spored poskrbeli mladi pritrkovalci iz Lokavca in kvintet Trnovci. Župan Mestne občine Nova Gorica Matej Arčon je povedal, da imajo zvonovi čudežno moč, saj se znajo prilagoditi razpoloženju ljudi: ko smo žalostni, žalujejo; ko smo veseli, se z nami radujejo. “Prepričan sem, da imamo več razlogov, da se veselimo tega dogodka, ki je pomemben za Goriško: Gorica in Nova Gorica sta vedno bolj povezani mesti, vedno bolj sodelujeta na različnih področjih”, med drugim tudi v razvoju turizma. “Ker je v turizmu prihodnost tudi v zgodbah, je ta zgodba gotovo pomembna pri povezovanju obeh mest”. Sprevod je nadaljeval svojo pot do solkanskega trga, kjer ga je s toplim aplavzom pričakala res velika množica ljudi. Furmani so tam vpregli peti par konj, kasneje še šestega. Na Prevalu, kjer so furmanom pripravili kosilo, konjem pa vodo in seno, so vpregli še sedmi in osmi par, tako da so se končno v spremstvu številnih ljudi ob 14. uri lahko povzpeli na goro. Pri večjih postajah križevega pota jih je spremljalo veselo pritrkovanje, ki je še bolj razveseljevalo že itak radoživo druščino. Na Sveti Gori je sprevod doživel res topel sprejem: lokavške žene v narodnih nošah so postregle furmanom z vinom, kruhom in soljo. Ob 17. uri je bila v nabito polni baziliki praznična maša, ki jo je ob ubranem petju združenega pevskega zbora iz vipavske in goriške dekanije pod vodstvom Nadje Bratina daroval upokojeni koprski škof msgr. Metod Pirih. Mladi pritrkovalci so s svojimi miniaturnimi zvonovi sodelovali tudi med mašo. Škof je v svojem nagovoru poudaril, da je videti svetogorski zvonik daleč naokrog, pa tudi zvonovi se slišijo v dolini. O tem, kaj Slovencem pomenijo zvonovi, je spregovoril tudi v italijanščini. Zahvalil se je Svetogorski kraljici, ki je tokrat izprosila lepo vremo, pa tudi vsem, ki so pripomogli k uresničitvi tako zanimivega, odmevnega in občutenega velikega projekta.
Na koncu so pritrkovalci še naprej poživljali srca s pritrkovanjem na svetogorske zvonove. Ti so se namreč zaradi prenove nosilne konstrukcije, elektrifikacije in strelovodov končno spet oglasili po petmesečnem premoru.
DD
