Veda mrtvih, ki muči žive

Na stopnicah (179)

Tako je pisalo na “naslovnici” mojega osnovnošolskega zvezka za zgodovino. Rek so mi prinesle cinično razgledane sošolke, ki jim je bilo v najstniški maniri več do učinka kot do resnice. Mojemu skrbnemu očetu se to ni zdelo smešno in sem moral napis odstraniti. A v glavi je ostal. Kot je v meni ostala zamera do tega predmeta. Pa ne zaradi napisa.

Ta rek je bil namreč samo nemočen upor proti temu, kako smo se zgodovino učili. Da smo si morali prav po univerzitetno polniti glavo z letnicami in definicijami. Dejstva, ki niso imela nobene zveze z našim otroškim svetom in zavedanjem. Ki smo se jih naučili na pamet in jih brez težav hitro spet pozabili. Gotovo je k mojemu odporu prispevalo tudi dejstvo, da smo se učili zgodovino po totalitarni paradigmi, pa čeprav tega morda nisem zares dojemal. Šele na univerzi je prof. Benedik razbil ta moj odpor s svojim vztrajnim živim pripovedovanjem in učenjem razbiranja ključnih smernic v teku časov. Pripovedovanjem, sem zapisal, in to zgodovina po svoji etimologiji tudi je. In vemo, da otroci že od malega nadvse ljubijo pripovedovanje. Zato je zelo tragično, da se jim namesto tega ponudi neka suha “znanost”. Kako lepo bi bilo, če bi se namesto drila raje potopili v čudovito in navdihujočo zgodbo človeštva. Ampak ne, mi moramo biti vendar znanstveni!

Zgodovina ni bila edini predmet, ki se mi je v šoli zameril. Še huje je bilo s fiziko. Še se spomnim nestrpnega pričakovanja tega predmeta; zdelo se mi je kar krivica, da moram nanj čakati skoraj do konca osemletke. In potem, puščoba definicij in dolgih preračunavanj. Nič od vsega tega, kar me je kot tehničnega navdušenca, vse odkar vem zase, vsaj malo zanimalo. Ali pa tehnika – namesto da bi ure prebili v delavnici, ki sem jo prej z zavistjo in očaranostjo opazoval, smo večino časa drilali tehnično pisavo. Kakšna žalost! Pri stvareh, ki mi niso bile tako pri srcu, me to morda ni toliko težilo – za zgodovino sem se recimo pač kar sprijaznil, da je “to pač to”. Ali pa za matematiko. In ne bi rekel, da se je položaj v šolah glede tega kaj dosti spremenil. Tako me zdaj vedno razbesni, kakšne traparije se moji gimnazijci učijo pri informatiki – pri čemer kar marsikomu manjka osnovne pragmatične informacijske pismenosti (čeprav imajo nenehoma v rokah telefončke). Morda bi lahko svojo jezo izlival na učitelje, ki pač po liniji najmanjšega odpora odlajnajo svoje, kot jim pač predpisujeta učbenik in učni načrt. Ampak mislim, da je težava drugje – da je že v samih učnih načrtih. Da je težava “znanstvenost”; da skušamo v šoli učiti, kot bi bili univerzitetni slušatelji z nižjo stopnjo inteligence, ne pa otroci. Otroci, ki jih praviloma svet okrog njih neverjetno zanima – do te mere, da se odraslim že ne ljubi več odgovarjati na njihov nenehni “zakaj”. In potem šola to njihovo zanimanje ubije s svojo nezaslišano puščobo in zoprnostjo. Univerzitetni slušatelji mislim s stališča, da se obdelave loti na enak način: učenje jezika začnemo s fonetiko, nato gremo na morfologijo in tako dalje. Tako dobimo učence, ki morda zelo dobro obvladajo strukture nekega jezika, vendar niso domači ne v njegovi misli ne kulturi. In ga seveda ne znajo uporabljati. Čemur sledi – ker se jih to znanje čisto nič ne tiče –, da vse brez težave najhitreje možno pozabijo. In so naučene stvari, če se kakorkoli ohranijo, seveda nesposobni uporabiti. Ker bivajo v drugem delu njihovih možganov; nekje tam, kjer so travmatične izkušnje. Lahko bi celo pretiraval v smeri, da se učenci stvari naučijo kljub šoli in ne v šoli. Da te šola pravzaprav bolj nauči imeti trdo kožo in prenašati stres, morda še sistematično delati, kot pa da bi ti dala res kakšno znanje. Tako sem tudi o svoji izkušnji Škofijske klasične gimnazije napisal člančič Tekališče, kjer sem verjetno marsikoga osupnil s trditvijo, da sem se tam naučil predvsem teči. Morda bi danes dodal še bežati. Nočem, da tole pisanje izzveni kot jadikovanje razočaranega šolarja v srednjih letih – hočem, da je poziv, da bolje, trezno premislimo, na kakšen način učencem posredujemo znanje, da ne bomo ubili njihovega naravnega zanimanja in vedrine. In moja teza je, da moramo v tem interesu odstopiti od “znanstvenega” načina. Da se odpovemo računanju pri fiziki, drilanju letnic pri zgodovini, računanju bitov pri informatiki, tehnični pisavi pri tehničnem pouku … Vsemu tistemu, kar za odraslega morda res predstavlja temelj, za otroka pa je skrajno pusto. Raje spodbujajmo in krepimo radovednost, igrivost, ustvarjalnost. Da bo potem učenec, ko bodo njegovi možgani dovolj razviti, sam z veseljem začel graditi svoje znanje na “univerzitetnih” temeljih. Prej pa, kot je zanj veljalo, preden je prestopil šolski prag, radostno vpijal vse novo o svetu okrog sebe.