“Več skupnega imam z ribičem kot s športnim jadralcem”
“Malo izkušenj iz svojega preteklega športnega jadranja sem prenesla v prekooceansko plovbo. Prav zato čutim, da imam več skupnega z ribičem kot s športnim jadralcem”. Tako je Jasna Tuta sklenila nastop ob predstavitvi svoje knjige Moj svet sredi oceana – 32 dni jadranja v soncu in dežju, v strahu in smehu, ki je bila v konferenčni dvorani ZKB na Opčinah v četrtek, 14. januarja 2016. Avtorica, po rodu iz Sesljana, v njej zgošča svoj zadnji največji podvig – enomesečno plovbo v dvoje iz Mehike do Polinezije na 11-metrski jadrnici Calypso. Knjigo je napisala v obliki dnevnika in v njej je zajela svoje intimno doživljanje plovbe čez največji ocean. Ciljna publika knjige niso le jadralci, saj to ni zgolj zgodba o športnem podvigu. Bistvo knjige so izzivi, majhne sreče, odločitve, stiske in strahovi, s katerimi se srečujemo povsod, ne samo na morju.
Predstavitev knjige je v nabito polni dvorani priredil Jadralni klub Čupa iz Sesljana, pri katerem – kot je uvodoma poudaril predsednik kluba Roberto Antoni – je Jasna Tuta začela svojo 'plovbo' najprej kot športnica, nato kot trenerka. Z njo se je pogovarjal publicist Mitja Tretjak: oba veže večdesetletno prijateljstvo. V sproščenem kramljanju je Jasna najprej obrazložila nekaj tehničnih koordinat, ki zadevajo samo jadrnico. Gre za model Union 36, zgrajen iz stekloplastike v ZDA v prvi polovici 80. let prejšnjega stoletja. Je odporna barka, za nalašč narejena za prekooceanske plovbe. Jasna in njen sopotnik sta si jadrnico nabavila v Mehiki. Obrazložila je, da se veliko Američanov odpravi na pustolovsko plovbo, a se v višini kalifornijskega polotoka v Mehiki že naveličajo, kar privede do tega, da si v tem kraju lahko nabaviš jadrnico, “zgrajeno po ameriških standardih, za mehiško ceno”. Jadralka je dalje govorila o tehnični opremi: od gps-jev in kratkovalovnega radia do nezamenljivega krmila na veter, sončnih celic in vetrnega generatorja. Sama elektronika pa ni dovolj, saj se na tako dolge plovbe moraš odpraviti s temeljitim arhivom navtičnih kart.
Calypso je mehiško izhodiščno obalo po popravilih (“na taki barki je del še in še, sam se jih moraš lotiti, saj ti sredi oceana nihče ne pomaga”) zapustila marca 2014. Občutki so bili polni upanja in tudi strahu. Vse to je Jasna prelila na papir in se zato knjiga razlikuje od njenih drugih zapisov bolj tehnične narave, s katerimi se navadno oglaša v našem medijskem okolju. Prostranost oceana je ob lepem vremenu občasno botrovala tihi meditaciji (“časa za sončenje pa ni bilo”!), ob nenaklonjenih meteoroloških okoliščinah pa temeljitim jadralnim potezam in disciplini: “Vsak večji val je bil kot klofuta”! Skratka, stalno delo, ki sta si ga sojadralca razdelila po šesturnem dežurstvu. Govor je bil tudi o zakonitostih vsestranskega življenja na morju, o prednostih in slabih plateh. Nedvomno je potrebno pred začetkom potovanja do podtankosti napolniti shrambo (“zelenjava mora trajati več dni… ”), štediti pri pitni vodi (“deževnica je še kako užitna”). Zgodi se, da se toži po domačem kraju (“doma so me vedno podpirali”) in prijateljih. Gre skratka za globok izziv s samim sabo, še zlasti če se ta izkušnja prišteje že večletnemu križarjenju, pardon, plovbi po južnih morjih. Veliko ljudi izbere tako življenje, “srečala sem ničkoliko Italijanov, Angležev, Nizozemcev in Francozov, ki so svoje bivanje zaupali morju. Tako živi tudi veliko družin, otroci katerih se izobražujejo doma”. Doma na jadrnici!
Še ključen podatek: posadka se je končno 4. maja srečno izkrcala na polinezijskih otokih!
IG
