Valdostancem grozi jezikovni zaton
V Dolini Aosta, najmanjši italijanski deželi, ki uživa polno statutarno avtonomijo tako kot Furlanija Julijska krajina, Tridentinska – Južna Tirolska, Sicilija in Sardinija, sta narodna zavest in frankoprovansalski jezik v veliki nevarnosti, da bosta izginila. Če ne bo prišlo do pomembnega preobrata, in to predvsem na šolskem področju, bo težko zaustaviti jezikovni zaton Valdostancev.
Tako, skoraj obupno sliko, ki je slonela na konkretnih in aktualnih dejstvih, sta v pogovoru s prof. Tomažem Simčičem prikazala gosta iz Doline Aoste na petkovem srečanju pod lipami v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž in Krožka Anton Gregorčič. Gostje iz Doline Aoste, med katerimi sta bila Jeanette Bondaz, podjetnica in predstavnica kulturnega društva Esprit Valdotaine, in Etienne Andrione, tajnik Fundacije “Emile Chanoux”, sta zaradi prijateljskega in strokovnega odnosa s prof. Simčičem prišla na obisk, da pobliže spoznata slovenske šole na Goriškem in Tržaškem. V petek, 14. marca, dopoldne sta v spremstvu ravnateljice večstopenjske šole Gorica Elisabette Kovic obiskala nekatere vrtce, osnovne šole ter nižjo srednjo šolo Ivan Trinko; med obiskom šole v Števerjanu jih je na občini sprejela tudi županja Franka Padovan. Popoldne sta si ogledala čezmejno goriško okolico in nekatere zanimivosti, med katerimi grobnico Burbonov na Kostanjevici. Sobotni del je bil namenjen obisku liceja France Prešeren v Trstu. Odv. Peter Močnik jim je v četrtek popoldne dal nekaj pravnih nasvetov za pripravo zahteve za pouk v francoskem jeziku, na isti dan v večernih urah pa je bilo na vrsti prijateljsko srečanje z nekaterimi predstavniki Slovenske prosvete in Društva slovenskih izobražencev v Trstu.
Na petkovem srečanju pod lipami je Andrione govoril o sintetičnem zgodovinskem poteku stanja frankoprovansalščine. Navedel je, da se je leta 1858, na zadnjem popisu Sardinskega kraljestva, 95% Valdostancev izjavilo za francosko govoreče. Kraljevina Italija je leta 1884 dala enake pravice obema jezikoma, čeprav so se že kazali znaki raznarodovanja. Po 1. svetovni vojni se je pritisk začel večati z gradnjo industrijskih objektov in s prihodom delovne sile iz drugih italijanskih dežel. Pod fašističnim režimom (1922 – 1945) je bila uporaba francoščine prepovedana, imena, priimki in krajevni nazivi pa poitalijančeni.
Leta 1948 je stopil v veljavo statut, ki je v deželi Doline Aosta uvajal avtonomijo. Italijanski in francoski jezik imata v statutu iste pravice. Uveden je dvojezični šolski sistem, a zaradi pomanjkanja učnega osebja, ki bi obvladovalo materin jezik, in vse večjega nezanimanja se raba francoščine ne izvaja, razen v redkih primerih, ki so sad prizadevanj posameznih učiteljev oziroma profesorjev. Nekaj upanja je prinesla ustanovitev univerze v Aosti leta 1997, a žal se je tudi ta poizkus izjalovil, saj je bila francoščina spet potisnjena v ozadje.
Kakšne negativne posledice je to prineslo, kaže ljudski popis iz leta 2001, v katerem se je za francosko govoreče izjavilo le 2% Valdostancev; od teh jih je velika večina rojenih izven dežele. Še najbolj zgovoren je primer občine Cogne, kjer je bila predvojna generacija 100% francoska, generacije, rojene v sedemdesetih in osemdesetih letih, pa se vse izjavljajo za Italijane.
Nič boljše ni niti na politični ravni. Kljub temu da je v Dolini Aosta od nekdaj najmočnejša avtonomistična stranka Union Valdotaine, se politika bolj ukvarja z upravljanjem ozemlja in njihovim razvojem, malo ali nič pa z jezikovno in šolsko politiko. Pri tem se pozna močan vpliv priseljencev iz italijanskega juga.
Jeanette Bondaz se je predstavila kot nekdanja učiteljica in mati ter občinstvu povedala o obeh izkušnjah. Največji problem šolskega sistema v Dolini Aosta je dejstvo, da učno osebje ne pozna francoskega jezika. Kljub temu da imajo vsi plačan dodatek, ker poučujejo na dvojezičnih šolah, se le redki trudijo, da razlagajo snov v materinem jeziku. Velik problem je univerza, ki je bila ustanovljena z namenom, da to vrzel zapolni. Po 12 letih pa ne beležijo nobenega uspeha, saj vzgojitelji, ki se za poklic pripravljajo tam, ne poznajo francoskega jezika.
Kot mama je doživela pravi pretres, ko je vpisala otroke v šolo in ob vrnitvi domov so jo otroci vprašali, zakaj z njimi govori jezik, ki ga nobeden ne pozna. Nad tem se je močno zamislila, kam vse to vodi, in se odločila, da je treba nekaj narediti.
V drugem delu srečanja so poslušalci postavili vrsto vprašanj. Med temi sta dve zadevali odnos Francije in Cerkve. Andrione je povedal, da se Francija ni nikoli zanimala za frankofonsko manjšino v Dolini Aoste, izjema je bil le gen. Charles de Gaulle. Katoliška Cerkev pa je bila pravi steber ohranjanja francoskega jezika in kulture, žal se je to končalo v obdobju fašizma. K temu je Jeanette Bondaz dodala svojo izkušnjo ob prejetju sv. birme. Zakrament je namreč prejela od domačega župnika, ker škof ni hotel uporabljati francoščine. Danes je Cerkev v Dolini Aoste v resnih težavah, saj se močno poznajo vplivi sekularizacije, ki so za manjšino toliko bolj hudi. V glavnem mestu Aosta imajo namreč le eno mašo v francoskem jeziku, ki jo obiskuje malo vernikov.
Na koncu sta oba gosta zagotovila, da jima je tridnevni obisk ponudil veliko izzivov, ki jih bosta ponesla domov z željo in voljo, da bi se negativno jezikovno stanje izboljšalo. Za prisotno občinstvo in tudi našo skupnost je to pričevanje lahko opomin, da je slovenska šola dragocen in nenadomestljiv dejavnik pri ohranjanju naše identitete, jezika in kulture ter ji moramo namenjati kar največjo pozornost.
