V Terskih dolinah so vedno govorili slovensko

Na posvetu v Černjeji ob 30-letnici združenja Blanchini so raziskovalci osvetlili pomen najstarejših slovenskih zapisov v Benečiji in izzive, s katerimi se danes sooča raba narečij

“V Terskih dolinah so vedno govorili slovensko. Preimenovanje domačega jezika ‘po našem’ je le politična prevara, da bi ločili terske Slovence od ostalih Slovencev in jih lažje asimilirali.” Tako v novi številki petnajstdnevnika Dom piše urednik Ezio Gosgnach po posvetu o slovenščini in njenih narečjih v zahodni Benečiji, ki je potekal v petek, 23. oktobra, v Černjeji, kjer je slovenska beseda še vedno doma. Večer je Združenje don Eugenio Blanchini priredilo ob praznovanju tridesetletnice delovanja društva z namenom “opozoriti na to, da sta tudi jezik in kultura, ki zaznamujeta naše vasi, vir znanja in lepote, pa tudi da je na nas, da znamo varovati to, kar so nam zapustili naši predniki,” je uvodoma povedal Luciano Lister, ki je večer povezoval.

V središču pozornosti večera je bil Černjejski rokopis, ki je tako kot Starogorski rokopis eden najstarejših ohranjenih pisnih dokumentov v slovenskem jeziku; posvet je popestril pevski zbor Naše vasi iz Tipane pod vodstvom Davida Tomasetiga. V razpravi je prvi nastopil dialektolog dr. Janoš Ježovnik, namestnik predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša v Ljubljani. Predstavil je značilnosti terskih govorov, ki jih dobro pozna, saj je o njih napisal doktorsko disertacijo. Zanje so značilni arhaizmi, ki so skupni rezijanskemu narečju in še nekaterim narečjem v sosednji dolini Soče. Terski govor pa ima po drugi strani zanimivo značilnost, ki si jo deli z rezijanščino, to je konjunktiv, ki ga drugi slovanski jeziki ne poznajo in je stopil v rabo zaradi tisočletnega stika z romanskim svetom.

Černjejski rokopis, ki obsega 16 listov, zapisanih med letoma 1459 in 1585, je predstavil publicist Giorgio Banchig. Pojasnil je, da je ta nastal za potrebe bratovščine svete Marije, saj so v njem zapisani darovi za poroke in obveznosti faranov. Vsebuje nekatere posebno zanimive informacije, kot so krajevna imena. Rokopis, ki ga hrani Arheološki muzej v Čedadu, je bil vedno zelo zanimiv za raziskovalce slavistike in slovenistike.

Sara Grassi Sgarban, ki je lani diplomirala na Univerzi v Vidmu in zdaj obiskuje magistrski študij jezikoslovja v Novi Gorici, je govorila o katekizmu iz Porčinja, ki ga je konec 19. stoletja napisal Giovanni Grimaz. V besedilu se prepletata narečni in knjižni slovenski jezik, vsebuje pa tudi veliko romanizmov in germanizmov. Zanimivo je, da lahko iz tega spoznamo, kakšen je bil porčinjski govor pred približno 130 leti in kakšno vlogo je imel knjižni jezik pri oblikovanju domačega govora.

Stefano Coren, ki obiskuje magistrski študij slovenistike v Ljubljani, je predstavil zgodovinski razvoj slovenskega jezika v Benečiji na podlagi Starogorskega in Černjejskega rokopisa. Dokumenta dokazujeta, da je bilo pisanje slovenske besede v 15. stoletju v beneških dolinah nekaj običajnega, ter potrjujeta, da so kraji ob Teru in Nadiži pripadali skupnemu slovenskemu jezikovnemu in kulturnemu prostoru.

Coren je predstavil tudi rezultate ankete, ki jo je za diplomsko nalogo izvedel med prebivalci Benečije. Pokazalo se je, da slovensko govori več starejših in manj mlajših ljudi, kar je posledica asimilacijske politike. Čeprav Slovenci v videmski pokrajini uživajo največ jezikovnih pravic doslej in je znanje slovenščine prepoznano kot velika dodana vrednost, je delež ljudi, ki uporablja slovenski jezik, najnižji v vsej zgodovini Benečije. Da bi stanje izboljšali, bi bila potrebna višja srednja šola, predvsem pa je treba slovenščino uporabljati v vsakdanjem življenju. “Krajevna slovenska narečja so še vedno živa in bodo živela tudi v prihodnje, če jih bomo vsi prepoznavali kot bogastvo in jih govorili,” je še zapisal Ezio Gosgnach.

Čestitke združenju ob 30. jubileju

Prisotne je uvodoma pozdravil predsednik združenja Blanchini Gianfranco Topatigh, ki je izpostavil pomen poučevanja slovenskega jezika na Videmskem. Društvo letos omogoča projektni pouk slovenščine 350 otrokom v šolah po vsej Benečiji. Občino Neme, ki je bila pokroviteljica večera, je predstavljal župan Fabrizio Mattiuzza, ki se je večera udeležil z željo, da bi kaj več izvedel o jeziku, ki so ga govorili tudi v njegovi družini. Prisoten je bil tudi deželni svetnik SSk Marko Pisani, ki je v pozdravu izpostavil bogastvo večjezične FJK.

Društvu so ob jubileju čestitali podpredsednica ZSKP Ilaria Bergnach in podpredsednica SSO za Videmsko Anna Wedam, ki je med drugih poudarila, da je imelo združenje Blanchini temeljno vlogo tudi pri vzpostavljanju večjezičnega šolstva v Kanalski dolini. Večera se je udeležil tudi predsednik SSO Walter Bandelj.

Zahvale zaslužnim posameznikom

Na večeru so podelili tudi zahvale nekaterim posameznikom, ki so v zadnjih letih združenju veliko pomagali pri ohranjanju domačega jezika in kulture. Priznanje sta v spomin na mamo Grazio Scubla iz Subida, ki je redno pomagala pri organizaciji dogodkov, prejeli Gaia in Ambra Moretuzzo. Eleonori Comugnaro iz Tamorja pri Mažerolah so se zahvalili, ker je vedno pripravljena pomagati pri raziskovanju možerske slovenske govorice, krajevnih navad, krajevnih imen ter pri dejavnostih v šolah v Tavorjani. Luciani Turco iz Porčinja so se zahvalili, ker je skupaj s člani domačega društva Pro Loco di Porzus združenju vedno v oporo in sodeluje pri prizadevanjih za uveljavljanje slovenskega narečja v bogoslužju. Domačinka Luisa Capitan je združenju pomagala vsakič, ko je v Černjeji pripravljalo kakšno prireditev, ob tem pa prispevala k vzpostavitvi poučevanja slovenskega jezika v šoli v Ahtnu. Peto priznanje je bilo namenjeno Rinu Petrighu iz Čenijebole, ki pa se večera ni mogel udeležiti.