V taborišču je umrlo 230 oseb, od teh 53 otrok

Nad dvesto mrtvih, od teh 53 otrok, to je obračun 14 mesecev delovanja italijanskega koncentracijskega taborišča za slovenske in hrvaške civiliste v Monigu, predmestju Trevisa. Letošnji dan spomina so v Trevisu posvetili prav koncetracijskemu taborišču na svečanosti v nekdanji cerkvi svetega Križa, nekdanje bolnišnice svetega Leonarda ali svete Marije. Sedaj je palača v posesti univerze.
Ob prisotnosti krajevnih oblasti so odkrili reliefno ploščo, ki jo bodo v prihodnjih dneh postavili pod arkade obsežnega poslopja na trgu Della Dogana. Pretresljiv relief je toliko bolj pomemben, če je sad notranjega natečaja bližnje višje umetnostne šole. Mladi so pripravili veliko maket, med katerimi so izbrali najbolj ekspresionistično, ki posreduje obup razgaljenih odraslih in otrok.
In ob izteku svečanosti je Vera Cimprič, ki je kot sedemletni otrok okusila taboriščno usodo v Monigu, izrazila – še pred branjem pripravljenega teksta – veliko radost ob mogočnosti dogodka, ki so ga pripravili v Trevisu. V zvezi z reliefom pa je podčrtala, kako je mlada študentka zadela bistvo takratne zbeganosti otroka interniranca. Prizadela jo je bila prav najbolj nagost, golota. Ko je naenkrat, nevajena, bila prisiljena gledati goloto svojcev in tudi, kako je skušala to na vse načine premostiti. V svojem nastopu je ob hvaležnosti za dragoceni spomin poudarila, da ne čuti nobenega sovraštva, ter se zavzela za nadaljevanje in krepitev sožitja in prijateljstva ter spoznavanja.
Študentje znanstvenega liceja Leonardo da Vinci so poskrbeli za odličen video o taborišču z bogatim zgodovinskim orisom in dinamičnim pristopom. Primerno bi ga bilo predvajati v Narodnem domu skupno s posnetkom o ostalih maketah za relief in delovnim postopkom. Osnova vsemu je bila tamkajšnja zgodovinarka Francesca Meneghetti, ki je že lani poskrbela za izid knjige Onstran zidu v okviru delovanja tamkajšnjega Inštituta za preučevanje zgodovine odporništva in sodobne družbe. V svojem posegu, potem ko so drugi poudarili, kako so prikrivali ta del zgodovine, je naštela tudi več pravičnih, ki se niso obotavljali pomagati nesrečnežem. Omenila je dva zdravnika v bolnišnici, eden je tudi pisno protestiral pri Robottiju. Večina internirancev je umrla v bolnišnici, tu pa se je tudi rodilo 42 otrok. Ob skrbi zdravstvenga osebja ni bilo predporodnih ali porodnih smrtnih primerov.
Poleg predstavnikov civilnih in vojaške oblasti sta nastopila generalna konzula Slovenije in Hrvaške v Trstu, Dimitrij Rupel in Nevenka Grdinić, pa tudi zgodovinarka Metka Gombač. Svečanost se je sklenila popoldne v nekdanji cerkvi sv. Katarine, sedežu muzeja, s koncertom orkestra Domenico Visentin. Dirigent orkestra Antonio Chiamparin je na osnovi skladb Juvanca in Mirka za konec izvajal svojo, naslovljeno prav Monigo.
Tudi pri tem, ne samo pri organizaciji in predstavitvi slovenskih gostov, je imel vodilno vlogo Ivo Jevnikar, ki je skladbe posredoval, sicer na njegovo željo, dirigentu. Slovenske goste je dopoldne sprejel v vojašnici Cadorin, ki je še aktivna, tamkajšnji poveljnik, ki je nato tudi nastopil na zasedanju. Gostom je v spomin na zgodovinski dan daroval odtis taborišča. Ivo Jevnikar je mapo sprejel tudi kot sin enega izmed tisočerih političnih beguncev iz Slovenije, ki so bili v Monigu leta 1945…
V Trevisu je bila tudi skupina dijakov novomeške gimnazije, saj so bili v Monigu internirani tudi njihovi predniki.
M. O.

Spomin na deset tisoč slovenskih internirancev v Trevisu

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme