Rezija – dolina jezika, kulture in tradicije

Tradicionalni izlet PD Vrh Sv. Mihaela

V ponedeljek, 24. avgusta 2026, je PD Vrh Sv. Mihaela nadaljevalo svoje praznovanje 25. obletnice uradnega delovanja (resnici na ljubo se je to začelo že nekaj let prej) z izvedbo 27. tradicionalnega društvenega izleta. Tokrat smo se z avtobusom podali v Rezijo.

Rezija je občina, ki jo sestavljajo zaselki: Njiwä (Gniva), Osoane (Oseacco), Ravancä (Prato), kjer je sedež občine, Bilä (San Giorgio), Solbica (Stolvizza) in Učja (Uccea). Izvor Rezije je vezan na naselitev njenega prebivalstva v tej dolini. To naj bi se zgodilo v 7. stoletju. Rezijani so potomci te populacije slovanskega porekla, ki je v Italijo sledila Obrom in Langobardom, opustila nomadstvo ter se tu naselila.

Obri (znani kot Avari ali evrazijski Avari) so bili stepsko-nomadsko ljudstvo azijskega (večinoma turško-mongolskega) porekla, ki se je sredi 6. stoletja umaknilo pred Turki in prodrlo v Evropo. Leta 568 so v Panonski nižini ustanovili močan Avarski kaganat. Za slovansko zgodovino (ki se tiče tudi nas Slovencev) so ključni, saj so si podredili del slovanskih plemen in s svojimi vojaškimi pohodi sooblikovali ter pospešili naselitev Slovanov v vzhodne Alpe in na Balkanski polotok.

Po postanku za skupno malico smo prišli v Ravanco. V kulturnem domu Ta rozajanska kulturska hiša nas je čakal Sandro Quaglia, ki nas je nato spremljal in vodil naš izlet. V imenu Inštituta za slovensko kulturo je v slovenščini vodil delavnico Spoznajmo Rezijo.

Kulturni dom je pomemben del dediščine, tradicije in pobud slovenske skupnosti v videmski pokrajini (v Reziji, Kanalski in Terski dolini ter Nadiških dolinah). Služi kot stičišče za ohranjanje edinstvenega rezijanskega narečja, glasbe (igranja na citiro in bunkalo) ter tradicionalnih plesov. Dom je obenem sedež rezijanske folklorne skupine.

Sestavljen je iz večje dvorane v obliki amfiteatra in drugih manjših prostorov. Kulturni center je dar nekdanje Jugoslavije, ki je na tak način pomagala Reziji, močno prizadeti v rušilnem potresu leta 1976. Odprtje je bilo leta 1981. Od vsega začetka je bil dodeljen folklorni skupini, ki je že dolgo pred tem imela razvejano dejavnost, a ni imela prostorov za vadbo, nastope, sestanke, arhiv ali shranjevanje noš in inštrumentov. Avdio- in videoposnetki so nam orisali lepote in značilnosti doline.

Gospod Quaglia nam je govoril o življenju v Reziji nekoč in danes. Opisal je razliko med rezijanščino in knjižno slovenščino. V tej odmaknjeni dolini so se ljudje pogovarjali, si pripovedovali pravljice, peli, godli (igrali) – vse pa nekako po svoje. V ustnem izročilu so do danes ohranili rezijansko govorico, ki se v dialektu razlikuje od vasi do vasi. Spoznali smo, da je rezijansko govorico nekoliko težko brati, saj vsebuje črke in preglase, ki jih v slovenski abecedi ni. Nima tako bogatega besednega zaklada, saj ni imela veliko stikov z matico.

Predstavljeno nam je bilo tudi Kaninsko pogorje. Ime Kanin je italijanskega izvora: cane – to je pes. Z domišljijo se res vidi njegova glava – vrh Kanina, viseča ušesa, prednje in zadnje tačke ter privzdignjen rep. Če nekoliko izostriš pogled, lahko v pogorju opaziš ležečo deklico.

Značilnost rezijanskega območja je tudi česen, ki je odlične kakovosti. V teh dolinah pa sta že od nekdaj zelo priljubljena pust in kres. Quaglia nas je nato popeljal v svet glasbe, petja in plesa. Naučil nas je plesnih korakov na takte značilne glasbe, da smo lahko zaplesali v ritmu tradicionalnega rezijanskega plesa.

Iz kulturnega doma smo šli na ogled Centra za obiskovalce Naravnega parka Julijskih Predalp v Ravanci, kjer smo spoznali Čezmejno biosferno območje Julijske Alpe. Naravni park je bil ustanovljen leta 1996 in se razteza na območju Kluž (Chiusaforte), Barda, Možca (Moggio Udinese), Rezije, Bile (Resiutta) in Pušje vesi (Venzone).

Ta center razpolaga z lepimi razstavnimi prostori, posvečenimi naravi parka, in namestitvenimi sobami za goste, od koder se lahko podajo na ogled naravnega parka. Zelo lepo je prikazano tudi Biosferno območje Julijskih Alp. Simbol parka je skalnata jerebica.

Naslednja točka izleta je bil ogled svetišča, posvečenega Mariji Vnebovzeti, v Ravanci. Obstajajo dokazi, da je cerkvica, kjer so častili brezmadežno Marijo, tam stala že od leta 1098. V cerkvi je ohranjen dragocen pozlačen leseni kip Marije z Jezuščkom – Madonna di Resia, ki ga je izklesal Giacomo Martini leta 1525, ter ostanek oltarja iz leta 1535. Od leta 1467 so potekala romanja iz bližnjih in bolj oddaljenih krajev. Verniki so hodili prosit za varstvo pred kužnimi boleznimi. Cerkev predstavlja osmo postajo Nebeške poti (Cammino Celeste), označena pa je s sončno uro, ki jo je izdelal ter cerkvi podaril Aurelio Pantanali leta 2019. Na praznik Marijinega vnebovzetja poteka tu tradicionalna šmarna miša.

Sledilo je bogato kosilo: čalčüni, to so polnjeni domači cmoki, rezijanska specialiteta, goveje meso s polento in krompirjem ter solata. Sladica in pijača sta zaokrožili obrok.

Na Solbici je nato potekal ogled Muzeja rezijanskih ljudi. Tam nas je pričakala Luigia Negro, nas vljudno sprejela in izčrpno opisala nastanek, delovanje ter načrte za prihodnost muzeja. Ta je pravo okno v kmečko življenje prebivalstva Rezije. Vsebuje tudi pričevanja o pravljicah, po katerih je Rezija znana prek svojih meja. Muzej gosti razstave, ki se vsakih nekaj let zamenjajo. Nahaja se v hiši Buttolo Ploc/Ta-par Plocavi iz 18. stoletja.

Pred leti se je skupina Rezijanov odločila, da bo varovala in spodbujala domačo zgodovino, kulturo in naravoslovje. Tako je nastal ta muzej, ki izpostavlja stare kmečke in obrtniške dejavnosti. Prvo razstavo je organiziral leta 1998 v montažni konstrukciji, ki jo je dala na razpolago občina Rezija. Nabralo se je precej gradiva (raznih dokumentov, knjig, slik, orodja in predmetov), ki so ga dokumentirali in ga hranijo v skladišču muzeja. Od leta 2017 ima muzej svoj sedež v hiši Buttolo Ploc/Ta-par Plocavi. V ta namen so poslopje lepo obnovili in uredili ob upoštevanju ohranjenih zgodovinskih tradicionalnih arhitekturnih elementov. Lepo sta se ohranili tudi kuhinja in spalna soba iz 18. stoletja. Denarna sredstva so delno prejeli tudi po programu čezmejnega sodelovanja Slovenija – Italija 2007–2013 iz sredstev Evropskega sklada.

Kot zadnjega smo si na Solbici ogledali Muzej brusačev, kjer je predstavljen eden izmed tradicionalnih poklicev doline Rezije. Prva pričevanja o tem segajo v konec 18. stoletja. Takrat so se brusači premikali peš in za delo uporabljali leseni stroj za brušenje, imenovan krösma, ki so ga lahko prenašali tudi na ramenih. Potem so uporabljali leseni dvokolesni voziček. Po zadnji vojni pa so se premikali s kolesi, ki so jih primerno opremili in uredili.

Ta poklic je v preteklosti mnogo Rezijanov popeljal v oddaljene dežele. Nekateri rezijanski brusači so prišli do oddaljenih krajev vzhodne in južne Evrope. Tako so obrtniške delavnice nastale vsepovsod v mestih avstro-ogrskega cesarstva, v stari Srbiji in Romuniji. Drugi pa so šli v bližnjo Furlanijo, Slovenijo in Hrvaško. V njihov spomin je bil na začetku vasi Solbica, kjer je sedaj muzej, postavljen spomenik brusačem. Zelo zanimiva razstava privablja številne obiskovalce, ki se radi udeležijo tudi delavnic, kjer vidijo izkušene mojstre, ki stara rezila brusijo, da postanejo kot nova.

Naš izlet se je tako zaključil. Lepo smo se zahvalili Sandru Quagli za res lepo in zanimivo izkušnjo spoznavanja Rezije. Po poslovilnih pozdravih smo se še za trenutek ustavili, pojedli malico in se nato odpeljali proti domu. Na avtobusu je sledila vesela tradicionalna tombola. Domov smo se vrnili veseli, da smo bili skupaj in da nam je bilo lepo.

Naj bo tako tudi prihodnjič! Nasvidenje!